Normalna prehrana belih dihurjev je visoko proteinska (min. 34 %) in bogata z maščobami (min. 22 %). Večina lastnikov hrani svoje živali s posebej za bele dihurje formulirano briketirano hrano. Med boleznijo, po operacijah, zaradi poškodb ali starosti so lahko živali manj ješče. Ker v takem obdobju njihovo telo ne dobi potrebne energije, moramo posebej paziti na zadosten vnos kalorij in tekočine.
Bolni beli dihurji potrebujejo poleg specifične hrane tudi posebno nego. Zaradi njihove majhnosti in hitrega metabolizma sta pri hudo bolnih živalih, pri živalih med operativnimi posegi in pri tistih v postoperativni negi možni podhladitev in dehidracija, to pa preprečujemo z ogrevanjem in dovolj velikim vnosom tekočine.

Prehrana bolnega belega dihurja
Med boleznijo in okrevanjem so lahko beli dihurji manj ješči – večina jih  zavrača briketirano hrano. Lastnikom se zato priporoča, da živali v tem času hranijo z mokro, pastozno hrano, ki je bolj ješča. Ker so odrasli beli dihurji precej občutljivi za menjavanje hrane in ker stežka sprejemajo novosti v prehrani, se lastnikom priporoča, da živali navadijo tudi na tovrstno obliko hrane, ko so še zdrave.
Uporabimo lahko veterinarske komercialne diete, namenjene za čas okrevanja, kot so: Hill’s a/d, Royal Canin Convalescence Support, Oxbow Carnivore Care …, ali pa doma pripravljeno hrano, sestavljeno iz mešanice visokokakovostne briketirane hrane (Orijen, Totally Ferret …), ki je je beli dihur vajen, že omenjenih komercialnih diet, mletega mesa, tekočine … Odvisno od potreb lahko mešanici dodamo tudi različne minerale in vitamine, pripravke za nadomeščanje izgubljenih elektrolitov, oljne mešanice (omega maščobne kisline, arome), po potrebi tudi raztopino glukoze. Glavna značilnost vseh omenjenih diet je, da so visoko kalorične in lahko prebavljive.
Za vzbujanje apetita lahko uporabimo različne metode – hranjenje z najljubšo hrano, segrevanje hrane, hranjenje z roke, uporaba aromatičnih dodatkov. Bolne živali namestimo v suh ogrevan miren prostor, in sicer ločeno od preostalih živali, če jih imamo več.
Bolne, poškodovane in oslabele živali lahko tudi povsem zavračajo hrano, v tem primeru pa je potrebno prisilno hranjenje z brizgo. Izjemoma lahko vstavimo tudi nazo-ezofagealno sondo. Pri hranjenju z brizgo moramo paziti, posebno pri živalih, ki se upirajo, da hrane ne zaide v sapnik. Bolne živali hranimo na 6–8 ur. Beli dihur mora zaužiti na dan približno 100 g priporočene hrane na kilogram telesne teže.

Podhladitev in dehidracija
Normalna telesna temperatura belih dihurjev je 37,5 do 39 °C. Zaradi njihove majhnosti in hitrega metabolizma sta med hudo boleznijo, med operativnimi posegi in v času postoperativne nege možni podhladitev in dehidracija živali. To preprečujemo z ogrevanjem (grelna blazina, inkubator, ogrevan prostor) in podkožnim vnosom tekočine. Dehidracija lahko nastopi tudi ob driski in bruhanju in pri živalih z zmanjšanim apetitom.

Hipoglikemija – znižan krvni sladkor
Hipoglikemija je pri belih dihurjih pogosta kot posledica anoreksije, bruhanja ali driske in je eden od kliničnih znakov najpogostejše neoplazije belih dihurjev. Hipoglikemijo odpravljamo z aplikacijo glukozne raztopine in s hranjenjem, v primeru inzulinoma pa tudi s kortikosteroidi.

Posebnosti aplikacije zdravil
Peroralni vnos zdravil (dajanje zdravil v gobček) lahko predstavlja tako za lastnika kot tudi za veterinarja precejšen izziv, kajti beli dihurji imajo zelo dobro razvit okus. Določena zdravila jim lahko dajemo brez težav, pri drugih pa si moramo pomagati z različnimi ukanami, kot je npr. mešanje s hrano ali z aromatičnimi dodatki. Nekatere živali sprejmejo zdravila v obliki tablet, če jih zdrobljene ponudimo z vitaminskimi pastami ali pastami proti dlačniim kepam (Gimpet Malt soft, Malt soft-extra). Suspenzij pa pri dihurjih praviloma ni mogoče uporabiti. Če se že odločimo za tako obliko, so še najbolje sprejeta humana zdravila, in sicer suspenzije za otroke. Dajanje preparatov, kot sta metronidazol in ranitidin, ki imata zelo izrazit okus, pa je lahko že tak izziv, da jih je v nekaterih primerih treba zamenjati z oblikami za parenteralno aplikacijo (za injekcijsko aplikacijo).

Avtorji: Maja Čonč, Jožko Račnik, Marko Zadravec, Cvetka Marhold, Olga Zorman Rojs, Alenka Dovč
Prispevek je v izvirniku objavljen v Zborniku referatov XXII. simpozija o aktualnih boleznih malih živali.