Kaj bi o belih dihurjih moral vedeti vaš veterinar

0
11

dihur-gonitevZa samičke, ki niso namenjene vzreji, je kastracija (ovariohisterektomija – odstranitev jajčnikov, jajcevodov in maternice!!!) iz zdravstvenih razlogov nujna! Samice dihurjev imajo namreč inducirano ovulacijo, kar pomeni, da do ovulacije pride šele pri mehaničnem vzdraženju med paritvijo, zaradi česar lahko njihov gonitveni ciklus traja več mesecev.
Zaradi dolgotrajnega izločanja hormona estrogena, ki se izloča med gonitvenim ciklusom, lahko pri nekastriranih samicah pride do motenj pri tvorbi kostnega mozga, ki se odrazi kot anemija, motnje v strjevanju krvi in/ali kot oslabelost imunskega sistema. Hiperestrogenizem pogosto povzroči tudi redčenje in izpadanje dlake. Brezdlačna področja se začnejo najpogosteje pojavljati na korenu repa in zadnjih okončinah.
Pri nekastriranih samicah so pogosta tudi vnetja sečil in rodil, saj med gonitvijo vulva močno oteče, izloča se voden izcedek, kar predstavlja idealne pogoje za razmnožitev in vstop mikroorganizmov.

Priporočeno je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba z virusom pasje kuge za necepljene dihurje pomeni skoraj stoodstotno smrtnost. V Sloveniji dihurje cepimo s cepivom za pse, vendar s polovičnim odmerkom.
Če je le mogoče, cepimo z vakcino, ki ni razvita na kulturi pasjih celic.
Pred cepljenjem naj veterinar opravi temeljit klinični in parazitološki pregled. Cepimo samo zdrave živali! Priporočamo, da dihur po cepljenju nekaj ur ostane na opazovanju, saj so neželene (anafilaktične) reakcije na cepivo relativno pogoste.
Če želimo z dihurjem prečkati mejo, so obvezni tudi cepljenje proti steklini, mikročip in evropski potni list za hišne živali. Nikdar ne cepimo proti steklini in pasji kugi hkrati, med cepljenjema naj minejo vsaj 3 do 4 tedni!

dihur-influenca2Beli dihurji so dovzetni za okužbo z virusi influence A in B. Dokazano je, da se okužba lahko prenaša med dihurji in tudi s človeka na dihurja ter z dihurja na človeka.
Najpogostejši klinični znaki, ki se v večini primerov pojavijo okoli 48 ur po okužbi, so podobni kot pri ljudeh – povišana telesna temperatura (40° C in več), voden izcedek iz smrčka in oči, kihanje, kašljanje, utrujenost in zmanjšana ješčost.
Bolezen je praviloma blaga in preide brez večjih zapletov, občutljivejši pa so mladiči in starejše ter že bolne živali.
Oboleli dihurji v večini primerov okrevajo v sedmih do desetih dneh od pojava prvih kliničnih znakov. V nekaterih primerih lahko pride do zapletov v obliki sekundarne bakterijske okužbe (pljučnice), ki jo skušamo preprečiti s preventivno antibiotično terapijo.

Zaradi kratkega prebavnega trakta in hitrega metabolizma proces prebave pri dihurjih poteka hitro (3-4 ure). Dihurjev pred operativnimi posegi ne postimo dlje kot 4 ure. Starejše in bolne živali, še posebno, če sumimo na inzulinom, pa naj ne bodo brez hrane več kot 2 uri. Raven glukoze v krvi namreč precej hitro pade, kar lahko, še posebno pri subklinični obliki inzulinoma, privede do hipoglikemije.
Po operaciji ponudimo hrano in vodo – oboje seveda v manjših količinah – takoj, ko se žival povsem zbudi.

Avtorica: Maja Čonč