dihur-ECE1Epizootični kataralni enteritis (ECE) je pri belem dihurju (Mustela putorius furo) zelo pogosto obolenje, ki ga povzroča koronavirus. Bolezen je bila prvič opisana leta 1993 v ZDA in Kanadi, hitro pa se je razširila po vsem svetu. Opažamo jo tudi v Sloveniji, kjer so beli dihurji v zadnjih letih vse pogostejši hišni ljubljenci.

Bolezen prizadane predvsem prebavni trakt in jetra. Klinični znaki so neješčnost, bruhanje, obnemoglost, boleč trebuh, temu pa sledita driska in dehidracija. Iztrebki so običajno zrnati (imajo vides prosa), lahko s primesjo sluzi ali krvi in značilno zelenkasto obarvani (nekateri imenujejo to obolenje tudi »green slime disease«).

ECE bi lahko poimenovali tudi »bolezen novega dihurja«, saj so mlade živali brez izraženih kliničnih znakov pogosti prenašalci. Bolezen se praviloma pojavi 2 do 3 dni po okužbi. Značilna sta visoka obolevnost in nizka smrtnost. Najbolj dovzetne in najbolj prizadete so starejše živali in tiste, ki že imajo kakšno drugo zdravstveno težavo, pri teh je prognoza tudi precej slaba. Potek bolezni lahko zakomplicira tudi sekundarna okužba z bakterijami ali paraziti.

dihur-ECE3Ozdravitev je odvisna od hitrega in temeljitega zdravljenja. Klinični znaki se lahko ponavljajo, saj virus pri nekaterih dihurjih ostane prisoten vse življenje.

ECE lahko diagnosticiramo po kliničnih znakih. Krvna slika je običajno brez posebnosti, pri biokemijskih preiskavah krvi pa lahko ugotovimo povišane vrednosti jetrnih encimov, glukoze in sečnine. Koronaviruse lahko dokažemo v iztrebkih – z elektronsko mikroskopijo.

Obolele živali zdravimo s tekočinsko terapijo in zdravljenjem sekundarnih okužb. Neješče bolne živali z ustrezno hrano dohranjujemo po brizgi. Zelo prizadete dihurje je potrebno hospitalizirati.

dihur-hranjenje2Beli dihurji z  diagnozo ECE morajo biti ločeni od ostalih dihurjev, lastnikom obolelih živali pa se odsvetujejo kontakti z drugimi dihurji. Kletke in vso opremo (igrače, posode za hrano in vodo, posode za iztrebke) je potrebno temeljito razkužiti (virus uničijo običajna dezinfekcijska sredstva), da preprečimo širjenje bolezni. Okuženi dihurji so lahko še dolgo prenašalci virusa, zato se odsvetuje stik  z drugimi dihurji.

Preventivno cepljenje ni mogoče. Okužbi se lahko poskušamo izogniti s preventivnimi osamitvami na novo pridobljenih živali, izogibanju stikov z nepoznanimi dihurji in redno dezinfekcijo.

Avtorica: Maja Čonč