Pasja kuga je zelo nalezljiva in najnevarnejša kužna bolezen dihurjev. Povzročitelj je virus pasje kuge (CDV), ki bolezen povzroča pri psih, divjih kanidih, drugih živali iz družine kun, rakunih in nekaterih velikih mačkah. Prenaša se z neposrednim stikom z okuženo živaljo, njenimi izločki (urin, iztrebki, kri, nosni in očesni izcedki, koža) in tudi po zraku. Virus uničijo običajna dezinfekcijska sredstva, toplota, izsuševanje, odporen pa je proti nizkim temperaturam, pri katerih lahko v okolju preživi več dni in celo tednov. Ker se virus prenaša tudi posredno (lahko ga prinesete na čevljih, obleki, pasjih tacah, …), pred okužbo niso varni niti dihurji, ki nimajo stika z drugimi živalmi in prebivajo le v stanovanju. Za bolezen so enako dovzetni necepljeni dihurji vseh starosti.

Inkubacijska doba pri dihurjih običajno traja tri do deset dni po okužbi, lahko pa tudi do 3 tedne. Prvi klinični znaki, ki se pojavijo, so oslabelost, apatičnost, neješčnost, povišana telesna temperatura (tudi do 41 C), nasršena dlaka brez sijaja, voden izcedek iz oči in smrčka, krvava driska. Pri krvnih preiskavah zaznamo drastičen upad števila limfocitov. Nekaj dni kasneje se na področju brade in smrčka lahko se pojavijo srbeči rdečkasti izpuščaji, ki se nato razširijo tudi na področje genitalij. V naslednji fazi bolezni izcedek iz nosu in oči postane gnojen, površina smrčka in blazinic na šapah oteče in poroženi, pojavijo se sekundarne bakterijske infekcije dihal (pljučnica). Nekatere živali poginejo že v tej fazi bolezni, pri preživelih pa se v zadnjem stadiju pojavijo živčni znaki – fotosenzitivnost, prekomerno slinjenje, mišični krči, koma, ki ji sledi smrt. Potek bolezni je odvisen od seva virusa, smrt nastopi med 12 in 35 dnevom po pričetku bolezni.

Specifičnega zdravila za pasjo kugo ni, oboleli živali se lahko nudi le podporna in simptomatska terapija (antibiotična terapija, infuzije, ..). V večini primerov (v skoraj 100 %) oboleli dihur na koncu v mukah pogine, zato se v primeru pozitivne diagnoze priporoča čimprejšnjo evtanazijo.

Edina zaščita je preventivno cepljenje, ki se ga izvaja po podobnem protokolu kot pri psih.
Mladiče necepljenih mater in odrasle dihurje z neznanim statusom cepljenja cepimo dvakrat v razmaku meseca dni. Tiste, katerih mama je bila cepljena, pa enkrat. Po letu dni zaščitno cepljenje ponovimo, nato sledimo protokolu, ki ga določi veterinar.
Zavedati se moramo, da telo potrebuje nekaj časa, da proizvede zaščitna protitelesa, zato z izpostavljanjem možni okužbi počakamo vsaj 14 dni po opravljenem (drugem) cepljenju.

V Sloveniji ni registrirane vakcine za dihurje, zato cepimo s (kombinranimi) pasjimi cepivi. Cepimo samo zdrave živali (brez zunanjih in notranjih parazitov in drugih bolezni), da dosežemo maksimalen odziv telesa na zaščitno cepljenje! Zaradi možnosti alergične reakcije se odsvetuje hkratno cepljenje proti steklini in se priporoča, da dihur vsaj pol ure po vakcinaciji ostane na opazovanju pri veterinarju.

Alegične reakcije
Po cepljenju se lahko pojavijo alergična reakcija na posamezne komponente cepiva. Večina rekacij se pojavi v 30 minutah po cepljenju, lahko pa tudi do 72 ur po vakcinaciji. Praviloma so reakcije, ki se pojavijo kasneje, blažje.

Svetuje se, da dihur po cepljenju ostane na opazovanju pri veterinarju vsaj 30 minut (raje dlje), saj je v primeru anafilaktične reakcije hitro ukrepanje ključnega pomena. Če reakcijo opazite, ko ste na poti domov, ali celo že doma, dihurja takoj odpeljite k najbližjemu veterinarju.


Znaki alergične reakcije pri katerih je potrebno takojšnje ukrepanje so:
– bruhanje
– driska (običajno krvava)
– zatekanje področij okrog oči, smrčka
– krči podobni epileptičnmu napadu
– blede sluznice

 

Lahko pa se pojavijo tudi blažja znaki – oteklina ali rdečina na mestu vakcinacije, utrujenost, agresija, neješčnost, … Ti znaki ne zahtevajo takojšnjega ukrepanja, vendar pa je potrebno podrobno opazovanje živali in ukrepanje v kolikor se stanje poslabša.

Reakcija se lahko pojavi ob katerm koli cepljenju – ob prvm stiku z vakcino ali pri katerem koli od naslednjih.

Znani so tudi redki primeri, ko žival po cepljenu lahko zboli za boleznijo proti kateri je bila cepljena.

Avtorica: Maja Čonč
Foto: Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce VF, Exotic DVM forum