MAkis

MAkis je prišel k meni povsem naključno. Mačka nisem planirala, niti si ga nisem želela. Tudi trenutek ni bil najbolj primeren, saj mi je le par dni prej poginil mačji najdenček, ki sem ga, vsega obnemoglega in ubogega pobrala na cesti.

Verjetno bi morala zgodbo začeti nekako podobno kot ... Bil je vroč poleten dan, ko mi je zazvonil telefon. Na drugi strani je Nušin glas govoril o nekem mačku, ki se že nekaj ur dere na vse pretege, pa ga kljub temu ne more najti. Ko sem prišla do nje, me je že čakala s škatlo v roki, v njej pa nekaj malega črnega kosmatega ... Droben mačji dojenček, star približno deset dni. Pobran s sosedovega vrta, kjer je v najhujši poletni pripeki v škatli za čevlje, preživel dva dni. Kljub temu, da so vedeli, da tak mačji pamž še ni sposoben samostojnega hranjenja, so mu za družbo dali skodelico mleka ... Prav dosti dlje na tistem žgočem soncu verjetno ne bi zdržal.

Ker taki mačji dojenčki potrebujejo redno oskrbo in hranjenje na 2-3 ure, sem se, silom prilike, ponudila, da ga vzamem jaz ...

Vreščeče mačje bitje je tehtalo celih 192 g ... No, po pravici povedano, ni bil kaj dosti podoben mačku. Bila ga je ena sama glava, dlaka je štrlela na vse strani, oči je imel že odprte, vendar ne prav dolgo, saj so bile še "kitajske".

Špela ga je krasno sprejela, najprej sem sicer nekaj čarala z nagobčnikom, pa je vse skupaj izpadlo obupno in ni mi preostalo drugega, kot da ji pokažem kaj prenašam po stanovanju. Srečanje z zverinicami v prvi fazi ni bilo planirano, to smo odložili za nekaj tednov, ko je bil mačkon že dovolj hiter, da je lahko pobegnil.

Seveda je bil prvotni plan tak, da mačkona "spravim gor", ga potestiram za nalezljive mačje bolezni (mačji aids in levkoza) in v primeru, da bo negativen, oddam v nov dom. Seveda pod pogojem, da bo izključno notranji in da bo kastriran. Prvi in drugi potencialni psvojitelji so se seveda premislili, sezona mačjih mladičkov je bila na vrhuncu in kot sem omenila, je mače črno. Nikoli si ne bi mislila, da je vraža o nesreči in črnih mačkih tako zelo vkoreninjena v ljudsko prepričanje ... In ker smo se na malo "letečo" zverino vsi navadili in ker so ga tudi dihurčki sprejeli krasno in ker se mi je dozdevalo, da prav dosti več dela z njim ne bo, je pač ostal ...

No, kar se tiče zadnjih dozdevanj, sem se zmotila, da se bolj ne bi mogla. MAkis je najbolj hiperaktiven, najbolj zmešan, najbolj vase zagledan, najbolj prepotenten maček kar jih poznam. Z dvignjenim repom, katerega konica šviga sem ter tja tudi v tistih redkih trenutkih, ko lastnik repa spi, se, gledajoč te izpod čela, mirno sprehodi po pultu, čeprav ve, da tega ne sme, mimogrede ukrade cunjo za pomivanje posode in ti med nogami švigne k Špeli MAreli, ki jo mimogrede poči po radovednem pasjem gobcu. Mačji car pač, ki nas ima, vse po vrsti, pod kontrolo ...

MAkis je eden od mnogih mačk, ki se vsak dan, skotijo na cesti. In eden od redkih srečnežev, ki mu bo - vsaj upam, uspelo doživeti nekoliko več kot leto dni (planiramo jih vsaj 15). Po statističnih podatkih namreč le deset odstotkov prostoživečih mačk dočaka leto dni starosti.