Moje zverinice
KUNA (TIRZA)
spol: samička
datum rojstva: 20. 5. 2001
kastrirana
barva: soboljevinasto rjava
Kot sem povedala že na uvodni strani, je Kuna moj prvi in posledično tudi najljubši dihur. Saj poznate tisto o prvi ljubezni, ki je ne pozabiš nikoli ... Naučila me je večino stvari, ki jih o dihurčkih vem, ali pa sem se bila v njeno dobro tega prisiljena naučiti sama.
Skupaj smo prestali prvo dihursko puberteto, prvo sterilizacijo, po kateri je sledil hud šok, ko se ji je po parih tednih trebuh pobarval modro. Izgledalo je kot največji hematom kar sem jih kdaj videla, čudno pri vsem je bilo le, da je ni nič bolelo. Ko je naslednji dan, ko je bil obisk pri veterinarju že dogovorjen, hematom začel tudi pikati, so mi bile stvari takoj malo bolj jasne. Hematom sploh ni bil hematom, ampak temni vršički dlake, ki so sevali skozi kožo...
Skupaj sva se preselili na svoje, skupaj sva spoznavali kakšno je bivanje z ogromnim psom, skupaj sva spoznali nove dihurje in se skupaj srečali s prvo resno zdravstveno težavo pri dihurjih. Kuna ima namreč inzulinom - tumor na trebušni slinavki, posledica katerega je nizek krvni sladkor. V mesecu dni je izgubila skoraj šestino svoje teže. Z zdravili - ki teh težav ne zdravijo, le lajšajo simptome - smo uspeli stanje stabilizirati, zdaj pa se že nekaj časa s skupnimi močmi trudiva pridobiti nazaj večji del teže, ki jo je izgubila. Po "nekaj" neprespanih nočeh, šoku ob rezultatih krvne preiskave in tednih hranjenja po injekciji nama očitno uspeva. Predvsem pa se trudim verjeti, da bo z menoj za vedno.
(dodano 19. 6. 2005) Kunine težave uspešno rešujemo tudi s pomočjo zdravnika homeopata Živana Krevla. Po slabih treh mesecih terapije s homeopatskimi zdravili je nivo glukoze v krvi stabilen (stanje redno preverjamo z biokemično analizo), količina zdravil (metilprednizolon) pa zmanjšana na minimum. Hvala dr. Krevlu, ki se je, kljub nenavadnosti pacineta, potrudil po najboljših močeh. |
|
Tidro in Gulota sem prek zavetišča za dihurje iz Celovca posvojila avgusta 2004. Po prvotnih planih sem nameravala za družbo Kuni vzeti le enega dihurja, po možnosti samčka, vendar v tistem hipu v prenapolnjenem zavetiščcu (kljub vsemu) ni bilo primernega kandidata. Prisiljeni smo bili na čakanje, ko mi je Tanja, lastnica zavetišča, sporočila, da nekaj dihurjev iz obupnih razmer išče dom. Kot članica VÖF živali ne sme kupovati, ponudila pa mi je, da me odpelje tja in da si razmere in živali skupaj ogledamo.
Na izbiro sem dobila samičko, mladička in mamico zadnjega legla, za katero se je ob pregledu izkazalo, da to nikakor ne more biti, saj je šlo za mladega samčka. Ker se nisem mogla odločiti, katerega bom pustila tam, sem vzela oba. Tam je ostal edino drugi mladiček, ki pa je imel že dogovorjen nov dom.
Oba sta bila ob prihodu umazana, smrdljiva, polna bolh in ušesnih garij, dehidrirana in na smrt sestradana. Nekaj dni sta se dobesedno nažirala s hrano (na dan sta zaužila količino, ki jima danes zadostuje za par dni) in popila toliko vode, kot Kuna v tednu dni. Kmalu po našem obisku se je pri bivši lastnici oglasila na obisk tudi veterinarska inšpekcija.
Rečeno je bilo, da je Tidra stara dve leti, njeni pretekli stiki z ljudmi pa so bili omejeni na minimum, saj se je prejšnja lastnica svojih dihurjev na smrt bala. Posledice so bile dobro vidne in občutene na najinih rokah, saj je bila mala žverca povsem podivjana. Po parih dneh ugrizov sem se pričela spraševati, če je kaj takega sploh mogoče ukrotiti in spremeniti v ljubko domačo živalco, kakršna je Kuna.
Ko se je zverinica končno navadila in ugotovila, da ji nihče pravzaprav noče nič hudega, je prišel gonitveni ciklus... Po zapletih ob kastraciji (ne na kliniki, kamor hodimo danes) - živalco so po posegu pustili neogrevano - in kot posledico podivjanih hormonov smo čez par dni izkusili zverinsko naravo malega hudiča. Tidra pa si je prislužila nadimek Pitbull. Grizenje z začetka našega druženja je bilo proti napadom v naslednjih tednih čista igra. Ko smo že skoraj obupali, so se hormoni začeli umirjati in Tidra se je iz podivjane zverine kmalu spremenila v cartljivo žverco. Počasi se je navadila tudi na Kunino in pasjo družbo. |
|
Iz nesojene mamice mladičkov je v kratkem času zrastel pravi polarni medved. Gulo je res velik samček, od Tidre, ki je zelo drobna, je skoraj dvainpolkrat težji, kar ni čudno, saj ves čas nekaj melje... Je velik dobrodušnež in do drugih živali neverjetno nežen. On je bil tisti, ki je Kuno prepričal, da je družba ostalih dihurjev pravzaprav zabavna in prvi iz našega "kardela", ki ga je spoznala Taz. Dihursko vrsto je predstavil tudi prijateljičini malčici Minu. Najbolj pa se je v srce verjetno usedel moji psici Špeli, ki je vanj na smrt zaljubljena. Do ljudi je nekoliko bolj zadržan, čas, ki ga zdrži med cartanjem v naročju, je precej kratek. Je med redkimi dihurčki, ki so ljubitelji vode. Njegova gotovo največja posebnost pa je barva oči - rdeča. Gulo je namreč albin. |
|
Taz se nam je pridružila v začetku leta 2005. Ko je Kuna Tidri "speljala" Gulota, sem pričela razmišljati o novem prijatelju zanjo. S Tanjo sem se že skoraj dogovorila, da posvojim starejšega samčka, za katerega pa se je žal izkazalo, da ima preveč zdravstvenih težav in da bi bila integracija v kardelo naših treh gavnarjev, po sedmih letih samotarjenja, zanj verjetno prevelik šok.
Med brskanjem po slovenskem spletnem oglasniku sem naletela na oglas za dihurčico. Po povedanem sem se skorajda takoj odločila, da jo vzamem, saj je bila v popolnoma neprimernih rokah. Namen je bil, da vidim v kakšnem zdravstvenem stanju je, jo "spravim k sebi", po potrebi socializiram in ji najdem nov dom. Pa se je vse skupaj zasukalo malce drugače in Taz je ostala.
Glede na njeno velikost - punca je ogromna - sem pričakovala, da bo tehtala skoraj kilogram in od šoka sem le odprla usta, ko sem jo prvič stehtala, saj je bila lažja celo od Kune, ki sta je bila v tistem času samo kost in koža. Pod dlako je bil le mali kupček kosti ... V mesecu dni se je poredila, spoznala je ostale zverinice in veliko črno mrcino.
Poleg vseh traparij, ki jih pridno pobira od ostalih, je naredila eno dobro delo - Kuno in Tidro je pripravila do tega, da ne vriskata več vsakič, ko se srečata. Ime ima kar pripravno in kljub temu, da se je spremenila v cartljivo kepo dlake, ima občasno še trmoglave napade grizljanja. |
Naši prijatelji TANJA & THE GANG 
FRICE in FRACE MINU in CHARLIE PABLO STELLA in JUAN
JURA, JURICA, BONY, MOOGIE, VALKYRA, BALTAZAR, VAMPIR in LILITH BELLA
JAKA in Ike |
|
