Domov » O DRUŠTVU

O DRUŠTVU

dihurji-maja-conc

Ni vse, kot se zdi

Svojega prvega dihurja sem seveda videla v živalskem vrtu. In kot veliko ljudi, sem tudi sama kar nekaj časa živela v prepričanju, da sta skunk in dihur bolj ali manj ista smrdljiva zadeva. To, da je eden ameriškega in drugi evropskega porekla, se mi je sicer sanjalo, za kaj več pa je že zmanjaklo zanimanja. Če bi mi takrat kdo omenil, da so dihurji domače živali, bi me verjetno od krohota pobralo.

Razsvetljenje, če se temu tako reče, sem doživela pred leti, ko sem k veterinarju peljala svojo belo miš. Poleg mene je bil namreč v čakalnici še neki “stric” z nenavadno ljubko zverino. Ni bila ne mačka, ne vidra, ampak nekaj vmes … Ob omembi besede dihur mi sicer ni bilo nič jasno – kaj, kje, kako, smrad, … A je imel gospod dovolj razumevanja za mojo firbčnost in mi razložil, da ni vse tako kot se zdi in da vsem ljudskim vražam in rekom le ne gre verjeti, kar sem seveda vzela na znanje.

Čez čas, ko je prišla ideja o živali, ljubki, kosmati, taki, ki ni ne pes in ne mačka, ki ni velika in ne premajhna in, pojma nimam kako, mi je iz podzavesti skočil tisti dihur. Po spletu čudnih okoliščin, ali pa zahvaljujoč ženski intuiciji, sem svoj jezik spet stegnila na najbolj nenavadnem mestu in prišla do kontaktne številke za leglo dihurjev.

dihur-kuna

Kupila sem kletko (jasno, veliko premajhno) in razglasila, da bom kupila dihurja. Doma so bili nad idejo o dihurju precej manj navdušeni kot jaz, padle so tudi grožnje o selitvi in niti razlaga, da ni vse kot se zdi, ni preveč pomagala. Kljub zanašanju na zdravo pamet (mojo seveda), sem čez par dni postala ponosna lastnika dihurčice Minke, Zinke, … no, živalce z nekim podobno trapastim imenom. Zelo hitro je postala Tirza, še hitreje pa je dobila lepo domače ime – Kuna.

Zverinica je bila nekaj najbolj zabavnega in smešnega, kar se mi je kdaj zgodilo, in od takrat naprej sem z dihurčki dobesedno začarana. No, priznam, poleg začaranosti je živalca seveda prinesla tudi cel kup odgovornosti, prilagajanja in predvsem veliko učenja, saj sem vse skupaj izpeljala točno tako, kot se tega ne počne.

Kuna je bila moj prvi in posledično tudi najljubši (saj poznate tisto o prvi ljubezni, ki je ne pozabiš nikoli …), še zdaleč pa ne zadnji dihur. Naučila me je večino stvari, ki jih o dihurčkih vem, ali pa sem se bila, v njeno dobro, tega prisiljena naučiti sama.

V tistem času je bilo verodostojne informacije o belih dihurjih v Sloveniji praktično nemogoče dobiti, zato sem nekaj časa slepo verjela temu, kar mi je povedala rejka od katere sem kupila Kuno. Ko sem ugotovila, da se zverinici po angleško reče ferret, pa mi je stric Google odkril popolnoma nov svet – informacij toliko, da se ti zmeša.

dihur-starastran

Ker so beli dihurji tudi v Sloveniji postajali vse bolj moderni ljubljenčki sem se odločila, da svoje znanje in izkušnje delim z ostalimi, saj sem vedela, da se na lastnih napakah ni prijetno učiti. Tako so v letu 2005 nastale Zverinice, prva slovenska spletna stran o belih dihurjih. Sčasoma se je širil krog ljudi, ki so jih dihurji, tako kot mene, zasvojili. Klepeti in nasveti prek elektronske pošte, forumov in telefonska reševanja urgentnih vprašanj so prerasla v prava prijateljstva, ne samo človeška, tudi kosmata. Žal pa ima priljubljenost tudi drugo plat medalje in kot se je večalo število entuziastov in navdušencev, tako se je večalo tudi število dihurjev, ki so menjali lastnike enega za drugim, takih, ki jim novi lastniki niso bili kos in so kot pozabljena igrača končali zaprti v kletki, v zadnjem kotičku stanovanja. Stran od oči in stran od srca.

Z namenom, da bodoče lastnike in vse, ki imajo z dihurji opravka po lastni volji ali po službeni dolžnosti, čim bolje seznanimo z njihovimi potrebami in pravilno oskrbo ter z željo, da svoje znanje in informacije, ki jih imamo, posredujemo čim večjemu krogu ljubitlejev dihurjev, smo konec leta 2008 ustanovili Zverinice – Društvo ljubiteljev dihurjev. Poleg preventive na področju izobraževanja, je namen društva tudi pomoč pri reševanju problematike neželjenih in brezdomnih dihurjev  in pomoč pri oskrbi le-teh.

Maja Čonč,
predsednica Društva Zverinice