Domov » Dogodki, Društvo Zverinice

Naša prva razstava ali zgodba o zarečenem kruhu

6 January 2018 25 ogledov

Saj poznate tisti lep slovenski pregovor, da se zarečenega kruha največ poje? No, tole je moj kos …
Lani smo po Rudyjevi izgubi komaj dočakali Ozzyja (Nostrofuretti Ozzy). Popolnoma jasno, da samo za hišnega ljubljenčka, ne za vzrejo. Samo za cartanje in razvajanje … Niti slučajno, da bi hodili na razstave živali, tako kot razstavljajo pse in mačke! Uboge živali! Mi naših že ne bomo tako mučili! Česanje, krtačenje, kodranje, pudranje, lakiranje, krempeljčki, ušesa??? Ne! Naš mulec ima za nas (kot verjetno vsak dihur za svojega lastnika) najlepši in najbolj medvedkast »frišček« na svetu, imamo ga zato, da ga občudujemo in cartamo in mi ga ne bomo vozili nikamor!
Letos poleti je Ozzyju pridružil Khan (It’s All About Shere Khan) … Že ta je bil en grižljajček zarečenega kruha, rekli smo namreč, da bomo imeli samo enega dihurja. A ker so tri četrtine družine takoj in brezpogojno podlegle šarmu malih navihancev, je tudi zadnja četrtina družine morala popustiti. Khan ima drugačno obliko glave in je malo temnejši od Ozzya, ampak tudi on je najlepši. (Kot moj sin, Nik, pravi: »Ker sem te jaz izbral!«)

Odločitev

Potem je prišel letošnji jesenski Bioexo in odločitev, da se ga ne udeležimo, ker Khan še ni bil cepljen proti steklini. Povsem mimogrede pa je Maja med enim od pogovorov navrgla, da bo cepljenje tako ali tako potreboval, če smo imeli namen iti na razstavo v Budimpešto.
Hmmm? Namig je bil zanimiv, Budimpešta pa tudi ne tako daleč. Pa še Ozzy je iz Budimpešte. Khanu je bilo cepljenje tako ali tako namenjeno zaradi poletnega dopusta, pa sem ga za vsak slučaj skočila cepiti. Me je vse skupaj začelo malo mikati … Sicer takoj s pomislekom, kako najti prenočišče za enega človeka, dihurja in vso dihursko kramo. In z vprašanjem, ali iti samo z Ozzyjem, ali z obema. Pa tisto četrtino družine, ki običajno vidi probleme, bi še morala prepričati …
Vmes zopet Majino sporočilo, da je Budimpešto mogoče speljati v enem dnevu zaradi relativne bližine. Tale Maja kar ve, kako te premamiti. In glej, še prijavnico je poslala! Zdaj je bilo treba doma povedati, da grem. Z dihurji. Mimogrede sem navrgla dejstvo problematični četrtini družine ter pustila, da zadevo sprocesira … Po slabi polovici dneva ni bilo nobene negativne reakcije in tako sem Maji sporočila, da GREMO!

Priprave

Sedaj pa – kaj sploh rabim za na razstavo? Kakšne so zahteve?
Cepljenja proti nalezljivim boleznim in steklini, najmanj tri tedne pred razstavo, ampula proti notranjim zajedavcem in veterinarsko potrdilo, da so »fit to travel«. Cepljenja so urejena. Ampulo proti notranjim zajedavcem tako dobita redno. Ali mi bodo v Budimpešti verjeli na besedo, da sem jima jo dala? Kako pa je videti potrdilo, da sta »fit to travel«? In kje so dihurji na razstavi, v kletki, v playpenu (ogradi) … Pa še ena mala malenkost – Ozzy ima zaradi razposajenega Khana med lopaticama precej veliko krasto.
Z Majo dorečeva, da grem z njo. Seveda je pogoj, da ima prostor za 2 transporterja, ker je moja želja pripeljati v Budimpešto dva nepogrižena dihurja … Zanima me, katerega od svojih bo ona vzela s seboj. Razveseli me z informacijo, da Gusztava (Khanov ata), Gulliverja (Khanov bratec), Lyro (Khanova sestrica) in Frido. Se bo Khan vsaj spet srečal z žlahto!
Izpolnim in pošljem obe prijavnici in stvar je odločena oziroma udeležba je uradno potrjena, ko dobim povratno informacijo organizatorja.
Čez čas se na messangerju pojavi Klavdijino vprašanje, če z Majo potujeva proti Budimpešti … In Maja jo mimogrede vpraša, če gre Klavdija zraven … Tako še Klavdija prijavi Optija (Ozzyjev brat), Pana (Khanov bratec) in Pippi (Khanova sestrica).
Očitno bomo razstavo izkoristile za pravo dihursko družinsko srečanje!

Tik pred zdajci

Potem se je pa teden dni pred razstavo začelo … Khan je pričel smrdeti, kot bi se pričel na zimo goniti. Optiju je izpadala dlaka. Pippi še ni dobila zimske dlake. Ozzyju krasta kljub mazanju s cinkovo pasto ni izginila. Zadnji teden pred razstavo so mulci izgubili apetit.
Nekaj dni pred razstavo je bilo treba postriči kremplje na enako dolžino in temeljito očistiti ušesa. Dihurje okopati ali ne? No, naših dveh nisem.
Kot tri odgovorne dihurske »mame« smo uskladile količino prtljage, število playpenov in trasporterjev, Klavdija se je javila, da bo peljala ona.
Doma sem za vsak slučaj sestavila spisek, kaj rabim, da česa ne bi pozabila. Uf, kot bi šel na dopust z dojenčkom … Potni listi, transporterji, playpen, voziček za lokalni transport prtljage, papirnate brisače, vlažni robčki, WC, pesek za WC, posodice za hrano in vodo, voda, zmiksano meso in koščki, priboljški, paste, hladilna torba, igračke, tunelčki, »wet bedi«, dekice, visečka, oprsnice, povodci, forinti in kovanci za WC za po poti …
Na veterinarskem centru so mi uredili potrdilo, da sta dihurja zdrava in da sta oba dobila ampuli proti notranjim zajedavcem.

Akcija!

Končno je napočila težko pričakovana sobota, 4. novembra.
Ozzy in Khan sta zmedeno gledala, kaj se dogaja in zakaj ju tlačim v transporterje. Okrog 4h zjutraj sta se pripeljali Klavdija in Maja s (skoraj) polnim avtomobilo. Postavilo se mi je vprašanje, če bomo uspele vse stlačiti v avto. In začelo se je zlaganje »puzzlov« – vse transporterje ven, playpene noter, transporterje spet v avto, pa podreti sedež, da smo spravili noter še Ozzya in Khana. Vsa prosta mesta pa smo zapolnile še z ostalo prtljago. Z malce Nejčeve pomoči smo uspele naložiti vse in zapreti vrata …
Ozzy je do Maribora protestiral, ker je iz transporterja videl le torbo pred vratci. Ostali dihurji so verjetno že do Celja odprotestirali in so mirno prespali pot do Budimpešte.

Razstava

Na samo lokacijo razstave smo prispele celo pol ure pred pričetkom registracije. Dihurje v transporterjih smo postavile v vrsto in pripeljale še ostalo prtljago. Še sreča, da smo prispele prej, saj se je pol ure kasneje vrsta čakajočih na registracijo vila precej daleč iz stavbe.
Sama registracija je bila zares zanimiva. Natančen pregled potnih listov, zunanji pregled dihurjev, pregled ušes, kapljice v uho, ponovni pregled, pregled zobovja in seveda plačilo prijavnine. Je kar trajalo, da so »oddelali« naših 9 dihurjev … Ob registraciji smo prejele štartno številko za posameznega dihurja.
Razstava v organizaciji EUFeB (European Union of Ferret Breeders) je potekala v nekakšnem kulturnem oziroma večnamenskem domu, kjer je bil v osrednjem prireditvenem prostoru oder, na katerem je bila dolga miza za sodnice. Ob robu in na sredini prostora so bile razpostavljene mize.
Na razstavi so dihurji sodelovali oziroma tekmovali v kategorijah lepotno tekmovanje in dihurski agillity, potekali pa so tudi vzrejni pregledi. S Klavdijo sva z našimi dihurji stavili samo na lepoto, Maja pa je s svojimi opravila tudi vzrejni pregled.
Rečeno nam je bilo, naj si najdemo prostor in še sreča, da smo bile praktično prve, da smo razpostavile playpene. Ugotovile smo, da smo v Budimpešti edine z madžarskimi playpeni, ostali udeleženci so imeli najlonske playpene ali manjše kletke, tako da je bila namestitev naših kosmatincev prav luksuzna.
Končno so se lahko tudi naši kosmati »razstavni eksponati« lahko nekoliko pretegnili. Že prej do potankosti urejene dihurje je bilo treba po dolgi poti očistiti, jih nahraniti, sprazniti in očistiti transporterje ter jih opremiti s številkami dihurjev. Začuda so bili tekmovalci precej mirni, verjetno so novo okolje, gneča, pot ter dogajanje okoli njih pustili nekaj posledic in med njimi ni prišlo do večjega ravsa. Razen … Klavdija je optimistično postavila Optija k Ozzyju in Khanu v playpen, a so Optija očitno domače izkušnje s Panom in Pippi naučile, da se je najbolje braniti šepreden si napaden. Tako jih je brat Ozzy izkupil še preden je dojel kaj se dogaja. In pridelal novo krasto na komaj zaceljenem hrbtu … Se je pa na obisku v našem playpenu zelo lepo obnašala Pippi, ki je baje doma za svoje sostanovalce prava nadloga. Ozzy je njen obisk mirno prespal, Khan pa se je malo po bratsko podil z njo, nakar so vsi trije skupaj zaspali.


Me tri smo imele nekoliko problemov z razumevanjem, saj so bili vsi napisi v madžarščini. Tako smo na primer na playpene nalepile obvestilo, ki smo ga prejele od organizatorjev in za katerega smo domnevale, da bi naj pomenilo, naj obiskovalci ne dajejo prstov v ogrado.
Je pa hitro postalo očitno, da nismo bile edine, ki napisa nismo razumele. Med obiskovalci je bilokar nekaj madžarskih babic in dedkov ter očkov in mamic, ki napisa niso upoštevali. Tako smo v duhu Cat cafeja posredovale, da njihovi nadobudni in preveč razposajeni potomci niso nadlegovali živali. Presenetljivo veliko je bilo število obiskovalcev, ki so prišli gledat razstavo z dihurji na povodcih!
Tekmovalcev na srečo trema ni načela. Pred ocenjevanjem so si privoščili še malo lepotnega spanca.
Maja nama je s Klavdijo pred pričetkom ocenjevanja okvirno razložila, kako razstava sploh poteka. Dihurji so bili razdeljeni po starosti, spolu, glede na to, ali so bili kastrirani ali so imeli implantat ter posebej skupina angora (z dolgo dlako) dihurjev. Istočasno sta dve skupini sodnikov ocenjevali dve skupini dihurjev, ki sta bili na tej razstavi ločeni z barvama – rumeno in zeleno. Dihurje je bilo potrebno dati v prazen transporter in na transporter prilepiti nalepko s številko dihurja. Ko napovejo skupino (npr. junior samci) in pokličejo številke, lastniki nesejo transporterje pod rumeno, oziroma zeleno oznako pod odrom in jih tam pustijo za nadaljnjo »obdelavo«. Ena od organizatork nato dihurja vzame iz transporterja ter poda sodnicama v ocenjevanje.


Sodniška zasedba je bila mednarodna. Sodile so Maja Čonč (Slovenija), Ines Faria (Portugalska) in Cinzia Fresia (Italija). Pravilo je, da sodnik ne sodi svojih dihurjev in dihurjev svoje vzreje. Sodnice so zasedle svoja mesta in ocenjevanje se je pričelo. Potrebno je bilo kar precej zbranosti, da sva s Klavdijo ujeli angleško napoved kategorije in številke, ki so jih klicali, da sva v ocenjevanje odnesli prave dihurje.
Od naših dihurjev je kot prvi led prebil Ozzy. Bil je deležen temeljitega pregleda. Ker je bilo za naju s Klavdijo to prvo spremljanje ocenjevanja, sva natančno gledali, kaj sodniki sploh gledajo pri dihurjih. Ozzyjev hrbet s krasto na plečih je v prvo šel kar dobro skozi. Za Ozzyjem je prišel na vrsto Opti in tako cela kategorija (samci z implantati). Ko sva s Klavdijo že mislili, da je ocenjevanje končano, sta si sodnici še enkrat zaželeli videti Ozzyja. Ups, kaj naj bi to pomenilo?! No, v drugo sta si sodnici privoščili detajlni pregled Ozzyjevega oplečja, dlako po dlako in smo pogoreli na celi črti …
Počakati sem morala še na Khanovo kategorijo. Khanov bioritem ni načrtoval, da bi moral biti buden, zato si je privoščil pravi dihurski »death sleep«. Nič trenutkov slave pod reflektorji. Sodnicama je šlo kar na smeh, saj med drugim ocenjujejo tudi odzivnost, naš Khan pa je bil kot neodzivno truplo, ki mu je glava visela na trebuh, ko sta ga mečkali po rokah. K sreči se je predramil še pred koncem ocenjevanja in pokazal, da je prava muca …
Ocenjevanje se je zaključilo s skupino angora dihurjev.

Sledil je dihurski agillity, sestavljen iz treh panog: »slaloma«, »poligona« in »želve«. Očitno je to na Madžarskem zelo priljubljena disciplina, saj je bilo število sodelujočih dihurjev in njihovih človeških spremljevalcev ogromno.
Pri »slalomu« so se morali najbolj angažirati lastniki in pomočniki, ki so s pomočjo svežih ali suhih mesnih koščkov, več vrst past ali igračk, včasih pa tudi sami po vseh štirih, svojega tekmovalca skušali kar najhitreje spraviti med stožci. Za konec se je moral dihur še postaviti na zadnje tačke in ponoviti vijuganje med stožci nazaj do štartne pozicije. Bolj kot dihurje je bilo pravzaprav zanimivo opazovati lastnike in ostale pomočnike ter njihove različne pristope, ko dihur ni sledil nobeni od vab.
»Poligon« je bil sestavljen iz nekaj ovir, ki jih je bilo potrebno čim hitreje premagati.
Zadnja panoga je bila »želva«. Dihurja so pokrili z nizkim plastičnim štirioglatim vedrom in nato je moral, pokrit z vedrom, slediti klicanju lastnika. Kolikor sem razumela, je zmagal tisti, ki je, pokrit z vedrom, prišel najdlje.

Razglasitev rezultatov

Tole smo odnesli domov :)

Tole smo odnesli domov :)

Tekmovanje je trajalo in trajalo, tako da smo bile že res utrujene. Me si nismo mogle, tako kot dihurji, privoščiti spanca v playpenih. Končno smo dočakale razglasitev rezultatov.

Kategorije in uvrstitve so bile naslednje:

  • Razred 5+
  • Samice 3-4 leta
  • Samice 1-2 leti (Frida: 4. mesto)
  • Samci kastrirani
  • Samci z implantatom (Ozzy: 3. mesto, Opti: 4. mesto)
  • Samci nekastrirani (Gusztav: 3. mesto)
  • Samice junior (Pippi: 2. mesto, Lyra: 4. mesto)
  • Samci junior (Pan: 1. mesto, Gulliver: 2. mesto, Khan: 3. mesto)

Jupiiii! Takega izkupička nismo pričakovale! En avto dihurjev je dobil 6 pokalov in 9 priznanj! Odlično!
Zanimiv je bil on-line komentar mojega sina na uvrstitev Ozzyja in Khana: »Še dobro, da imamo zdaj uradno potrditev, da imamo dva popolnoma enako lepa dihurja!«
Za zaključek pa nas je namesto šampanjca čakalo pospravljanje playpenov, pakiranje in zlaganje v avto in dooolga pot domov.

In za konec?

Smo preživeli, smo prespali in se naspali. Ugotovili smo, da je naporno, vendar je tudi ena redkih priložnosti za druženje in izmenjavo izkušenj, da ob taki priliki ugotoviš, da niso razvajeni samo tvoji dihurji, da imajo tudi drugi dihurji svoje kaprice in … da nisi samo ti malo odbit lastnik dihurja!
In seveda, da ta razstava očitno ne bo zadnja … Vem, da se bomo zagotovo udeležili vsaj še ene – tiste, na 3. Dihurčkovem dnevu!

Avtorica: Urša Drugovič
1 zvezdica2 zvezdic3 zvezdic4 zvezdic5 zvezdic (Še ni ocene)
Loading...