maja01 Maja nula ena je moj vzdevek v virtualnem svetu. V resničnem svetu pa sem, kot je verjetno razbrati, "le" Maja. Tale "le" se tiče samo imena, sicer o sebi nikakor ne mislim, da sem le (je kdo razumel, kaj sem želela povedati?). Mislim, da se vas večina strinja z mano, da je o sebi pisati precej težko, saj so profili bralcev tega zapisa različni, o meni vas zanimajo različne stvari - ali pa vas sploh ne, še bolj pa si kompliciram zadevo sama, saj bi rada hkrati povedala vse in nič. Mislim, da ne bom usekala preveč mimo, če zase rečem, da sem malo nenavadna ... Ne morem se spomniti kdo je avtor verza "čuden sem bil že kot otrok", ampak zame drži kot pribito. Zaradi moje trme, samovoljnosti in nekaterih odločitev je nastalo že kar nekaj sivih las, mogoče tudi kakšen čir na želodcu, ampak taka pač sem, da skušam reč, v katero sem prepričana, izpeljati do konca. Po svoje, seveda. Če je to po težji poti - hja, smola... Kot "majhna punčka" (prav majhna nisem bila nikoli) sem skupaj s prijateljem gradila raketo s katero sva nameravala poleteti na Luno. Ta isti prijatelj mi je razložil, da ima za omaro koalo, ki mu jo je iz Avstralije prinesel stric. Pa sva ji tja zadaj zmetala na kile sladkarij.
Na začetku osnovne šole sem trenirala sabljanje, moj najboljši prijatelj pa je bil kuža Herbi. V sedmem razredu sem se vpisala v alpinistično šolo. Ironija je, da mi je do takrat vedno bila najhujša muka, kadar so me starši "zvlekli" v hribe. Plezanje mi je postalo način življenja, kar se morda sliši kot zdrsana fraza, ampak to je res. Bile so neštete ure previsene na Ljubljanskem gradu, v plezališčih, hribih, ure sanjarjenja med poukom, vsi konci tedna, vse počitnice so bile posvečene le temu. Plezarija je bila "kriva" za ogromno lepih trenutkov, nekaj hudo grenkih in veliko nepozabnih doživetij. Celodnevna kalvarija v Triglavski steni, prvomajski prazniki ob Gardskem jezeru, vikendi v Ospu, dve potovanji po Ameriki in eno po Avstraliji, ... Nikakor nisem mogla razumeti kolegov, ki so kar naenkrat izginili s plezalne scene in zdelo se mi je, da bom to počela vse življenje. Plani so bili veliki in želje hudo visokoleteče. Pa je prišel trenutek, ko je "klik" naredilo tudi meni. Ne znam razložiti zakaj in kako, verjetno je šlo za splet okoliščin. Plezanje, ki mi je vedno predstavljalo sprostitev in popoln odklop, je postalo stresno. Vsak prestop, vsak preprijem je bil muka, za katerega sem se morala zavestno zbrati. V takem stanju pa ni preveč varno početi reči, pri katerih te lahko napaka precej stane ... Seveda nisem dolgo zdržala brez športa in kot me je prej držalo plezanje, sem se potem osredotočila na gorsko kolesarjenje. Resni treningi, nekaj tekem in nekaj rezultatov, čeprav mi je bilo od nekdaj jasno, da nisem tekmovalni tip človeka. Veliko rajši stvari počnem zase in sama. In zato sem iz disipline cross country presedlala na malce bolj adrenalinsko obliko. Potem sem se na izletu po Kolpi (kjer je malo manjkalo, da se nisem utopila) zaljubila v reko. Opravila tečaj veslanja na divji vodi in po nekaj dni na teden preživela v savskih brzicah. Verjetno sem ena od redkih, ki so so se kdajkoli sprehajali s kajakom na rami in veslom v roki čez polje koruze (od doma do Save). Seveda samo zato, ker še vedno nisem uspela skupaj spackati vozniškega izpita.
Ker sem vedno rada risala, sem se po srednji šoli vpisala na Fakulteto za arhitekturo. Prepričana sem bila, da mi je usojena, pa se je izkazala za veliko napako ... Ne bom rekla, da je bil vsega kriv pristop na fakulteti, precej je bilo seveda tudi na meni. Vse je bilo nekako preveč ... tehnično in "veliko". Precej bolj sem se našla v grafičnem oblikovanju in fotografiji. Kot oblikovalka delam na Poanti.
Moja prva ljubezen so že od nekdaj živali. Če bi lahko, bi že od malih nog domov zvlekla vse - no, pa saj kar nekaj sem ... Zadnje čase sem od bliže spoznala problematiko zavrženih in neželenih živali in trudim se, da bi vsaj kaj malega spremenila. Predvsem poskušam izobraževati lastnike in bodoče lastnike dihurčkov - zato je ta stran sploh nastala - saj upam, da bomo s preventivo in izobraževanjem ljudi, morda lahko v bodoče omilili problematiko zavrženih dihurčkov. Glede na trende v drugih državah in na naraščajočo priljubljenost teh malih zverinic, sem namreč glede tega precej pesimistična.
Kot sem ze na začetku omenila, nekatere stvari, ki jih naredim, niso ravno običajne. Taka je bila tudi zadnja pomembnejša odločitev - da se vpišem na veterinarsko fakulteto. Od danes dalje in menda ne dlje kot leto dni, sem brucka. Verjetno ena od redkih, ki so ji bile letošnje "počitnice" povsem odveč in sploh ne morem povedati kako zelo in težko sem čakala, da se šolsko leto končno začne. Pravzaprav, še sama sebi komaj verjamem. ;-) |
