Domov » Nakup dihurja, Ne spreglejte

Hitri vodnik za nove in bodoče lastnike

16 March 2010 11,295 ogledov

Vsega po malem o vsem

Tema je namenjena vsem novim in bodočim lastnikom in vsebuje najosnovnejše podatke in informacije o belih dihurjih. Gre za skupek oz. povzetek informacij, ki bi jih moral vedeti vsak lastnik teh prikupnih živalic.

Beli dihurji so, svoji ljubkosti navkljub, relativno zahtevne domače živali. Imajo svoje posebnosti in zahteve, zato mora vsak bodoči lastnik pred nakupom temeljito pretehtati odločitev ali dihur ustreza njegovemu načinu življenja in ali mu bo tudi čez nekaj let še vedno lahko nudil vse, kar potrebuje. Povprečna življenjska doba belih dihurjev je namreč 7-8 let, znani pa so tudi primeri, ko so živeli 12 let in več. Dihurji so družabne živali in z njimi se je potrebno veliko ukvarjati. Potrebujejo vsaj 3-4 ure tekanja in igranja izven kletke dnevno.

dihur-zgodovinaZGODOVINA IN IZVOR:
Beli dihur ali vretica (Mustela putorius furo) izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja (Mustela putorius), stepskega dihurja (Mustela eversmani), podlasice, kuno belico, kuno zlatico, nerca, jazbeca, vidro, … Kot najverjetnejšega prednika znanstveniki omenjajo evropskega dihurja (Mustela putorius). Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike, ki so predvsem posledica domestifikacije. Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma. Znano je namreč, da albini v naravi zaradi svoje barve ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v razvoj, oziroma selekcijo.

Ne moremo z gotovostjo trditi, kdo in kdaj je bele dihurje udomačil, obstaja več teorij – vse pa pesti pomanjkanje dokazov. Nekateri viri pravijo, da so jih kot domače živali imeli že stari Egipčani, čeprav je, glede na geografsko lego, verjetneje, da je govora o mungih, ki so razširjeni na tem področju. Predvidevajo, da naj bi človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega filozofa Aristofana, in datirajo okrog leta 450 pr. n. š..

dihur-kunciUdomačili so jih za lov na male glodavce in kunce, bili so tudi “posebni gostje” na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. V 20. stoletju so jih pričeli gojiti za krzno, kar so v Severni Ameriki k sreči že prepovedali. Bele dihurje uporabljajo tudi kot znanstveni model pri raziskavah nekaterih bolezni (predvsem pri raziskavah povezanih z virusom influence in SARSa).

IZGLED IN ZNAČILNOSTI:
Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Dihurjevo telo je dolgo in valjasto, noge so kratke, glava je podolgovata in stožčasta, gobec prišiljen. Imajo majhna zaobljena ušesa. Značilna je grbasta drža. Med samci in samicami je velika razlika v velikosti (spolni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji. Teža odraslih samic se giblje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2 kilograma.

Dihurji so zvedave, izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo, vendar dobro razločijo gibanje in nekatere barve. Izredno dobro pa sta razvita njihov sluh in predvsem voh.

Kožuh dihurjev sestoji iz goste, mehke podlanke in daljše krovne dlake. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je svetlo rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilni so obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela (albino), srebrno siva, bež, …

dihur-mesoPREHRANA:
Dihurji so striktni mesojedi in hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro, oz. jih sploh ne. Njihov prebavni trakt (anatomske in fiziološke posebnosti) je prilagojen prebavi in izkoriščanju hranil živalskega izvora. Kot si lahko predstavljate, gre večinoma za beljakovine in maščobe, ogljikovih hidratov je v taki hrani malo. Zato se je potrebno tudi pri izbiri komercialne hrane ravnati po teh specifikah in izbirati hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob živalskega izvora in nizko vrednostjo ogljikovih hidratov.

Prehrana dihurjev mora vsebovati veliko proteinov živalskega izvora (nad 34 %), veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin. Hranimo jih lahko s posebno briketirano hrano za dihurje, z visoko kakovostno briketirano mačjo hrano, kvalitetno konzervirano mačjo hrano (le kot del prehrane), lahko jim kuhamo (mesna hrana), ali jih hranimo s surovo hrano (mesna hrana).

Pasja hrana za dihurje ni primerna (ne briketirana, ne konzervirana), saj vsebuje premalo maščob in beljakovin, ne zadosti energetskim potrebam dihurjev in ne vsebuje nujno potrebne aminokisline tavrin.

Voda za pitje mora biti na voljo ves čas.

Zaradi kratkega prebavnega trakta proces prebave pri dihurjih poteka hitro (4 do 6 ur). Če dihurje hranimo s hitro pokvarljivo hrano (npr. surovo meso) je to potrebno upoštevati in urnik hranjenja temu ustrezno prilagoditi. Če hranimo z briketirano hrano, naj bo ta na voljo ves čas, le upoštevajmo, da mora biti hrana sveža – stare, razmočene ali umazane brikete  pri ponovnem polnjenju zavržemo.

Izogibati se je potrebno soli, sladkorju in seveda začimbam ter sadju, ki vsebuje veliko sladkorja (npr. rozine, banane …).

dihur-kletkaNAMESTITEV IN OPREMA:
Kletka za enega dihurja naj bo velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, seveda s predpostavko, da dihurček preživi dovolj časa tudi zunaj kletke. Kletka je lahko manjša le, če jo žival uporablja izključno za spanje. Najbolje pa je, če jim lahko namesto kletke namenimo za bivanje in igranje kar sobo.

Prostori, kjer so dihurji prosto spuščeni, morajo biti v ta namen posebej prirejeni in zaščiteni, oz. moramo imeti živali ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele in hitro lahko se znajdejo v zelo nevarnih okoliščinah. Okretnost in inteligenca pa sta jim pri tem le v pomoč.

Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti primerno zaščitene pred vremenskimi vplivi (dež, sneg, veter, vročina) in drugimi živalmi. Predvsem proti vetru naj bo kletka zaščitena tudi od strani. Dihurji veliko bolje kot vročino prenašajo mraz. Ker se ne potijo, je termoregulacija v vročini zelo otežena, zato je potrebno poskrbeti, da je kletka postavljena na kraju, ki ima dovolj sence.

Kletka naj bo primerno opremljena. Poleg “postelje” – dihur bo najbolj zadovoljen s kakšnim starim oblačilom, v katerega se bo lahko zavil – naj bo v njej še posoda s higienskim posipom, posoda z vodo (lahko uporabljate napajalnik) in posoda s hrano. V prostornejši kletki lahko obesimo tudi viseče mreže, v katerih bo živalca z veseljem poležavala, ali tunelček za popestritev ur, ko nas ni doma.

Poleg kletke, dihurček potrebuje tudi igrače, ki ga bodo zaposlile. Najbolj zabavne se jim zdijo različne cevi, škatle, posode za kopanje, vrečke (ko se igrajo z vrečkami, naj bodo živali vedno pod nadzorom – saj lahko pride do zadušitve!), plišaste igrače, … Pazimo le, da igrače niso narejene iz lateksa ali penaste gume, saj tak material ne kljubuje prav dolgo njihovim ostrim zobem, prežvečen in pogoltnjen košček plastike ali gume pa je hitro lahko usoden.

Kletko – zunanjo ali notranjo – je potrebno redno čistiti (menjava posipa, menjava “posteljnine”). Nečistoča v kletki bo sicer v nasprotnem primeru kaj kmalu pristala na dihurjevem kožuhu, bivanje s smrdečo in umazano živalco pa ne zanjo, ne za nas, ni ne prijetno ne zdravo.

dihur-kopanje-crnigojNEGA:
Kot vsaka vrsta živali, imajo tudi beli dihurji svoj specifičen vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro).

Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v obdobju gonitve z izločki označujejo svoj teritorij, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”.

Odstranjevanje smradnih žlez, razen iz zdravstvenih razlogov, v Sloveniji ni dovoljeno.

Nega dihurjev ni zahtevna. Njihovega kožuha, razen v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni), ni potrebno negovati. Takrat je priporočljivo, da dihurje enkrat dnevno počešemo, da odstranimo odmrlo podlanko. Dihurjev ne smemo pogosto kopati. Nekajkrat letno (2-4-krat), oz. po potrebi, povsem zadošča. Prepogosto umivanje namreč spere s kože maščobo, preagresivni šamponi pa jo sušijo in to ima ravno obraten učinek od želenega.

Predolgi, nenegovani kremplji so lahko za dihurje nevarni in boleči. Dolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo trajne deformacije stopal. Ker njihove konice postanejo krhke, se razcepljen del zlahka kam zatakne in poškoduje cel krempelj ali celo prst, zato je redno krajšanje nujno.

Potrebno je tudi redno čiščenje ušes, ki pa je za večino dihurjev nadležno opravilo. Če se živalca praska, drgne po ušesih, stresa z glavo, ali če pri čiščenju opazimo večje količine drobljive temne vsebine, je to precej zanesljiv znak, da je okužena z ušesnimi garjami oz. pršicami. Potreben je obisk pri veterinarju.

dihur-infuzijaZDRAVJE:
Povprečna življenjska doba dihurjev je okrog 8 let, znani pa so tudi primeri dihurjev, ki so doživeli 10 let in več. Najpogostejši vzroki smrti so rakavi tumorji in težave z endokrinimi žlezami. Ker bolezenske znake dihurčki precej dobro skrivajo, priporočamo, da svojo živalco odpeljete do veterinarja takoj, ko ugotovite, da je z njo nekaj narobe. Bolezen je ponavadi takrat že v napredovanem stadiju.

Ker vsi veterinarji niso seznanjeni s specifičnimi zdravstvenimi težavami dihurjev, je priporočljivo, da primernega veterinarja najdemo, preden ga zares potrebujemo. Priporočamo ekipo Ambulante za ptice, male sesalce in plazilce z Veterinarske fakultete, saj ima z dihurji največ izkušenj in se o njihovih zdravstvenih specifikah in terapijah redno izobražuje.

Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! Samice dihurjev imajo namreč inducirano ovulacijo, kar pomeni, da do ovulacije pride šele pri mehaničnem vzdraženju med paritvijo, zaradi česar lahko njihov gonitveni ciklus traja več mesecev. Zaradi dolgotrajnega izločanja hormona estrogena, ki se izloča med gonitvenim ciklusom, lahko pri nekastriranih samicah pride do motenj pri tvorbi kostnega mozga, ki se odrazi kot anemija, motnje v strjevanju krvi in/ali kot oslabelost imunskega sistema.

Kastracija samcev iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj v obdobju gonitve postanejo precej agresivni in začnejo označevati svoj teritorij (markirajo). S kastracijo se tudi močno ublaži vonj, ki ga žival oddaja. Pri gonečih samcih je ta vonj izredno močan – celo tako zelo, da se ga navzame celo stanovanje, prostori, kjer žival spi in celo naše obleke.

Priporočljivo je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba za necepljene dihurje pomeni skoraj 100 % smrtnost. V Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi, cepimo s cepivom za pse, vendar s polovično dozo.

Če želimo z dihurjem prečkati mejo, so cepljenje proti steklini, mikročip in potni list za hišne živali, obvezni. Pred vsakim cepljenjem, oz. dva- do trikrat letno, je priporočljivo, da živali dobijo sredstvo proti notranjim parazitom. Ta sredstva so v obliki tablet, past ali kožnih kapljic. Poleg notranjih parazitov se dihurji lahko okužijo tudi z zunanjimi – bolhami, ušesnimi garjami, klopi, … Poleg neprijetnosti lahko ti zajedavci povzročijo tudi hude zdravstvene težave (slabokrvnost, prenos kužnih bolezni, vnetje ušes, …), zato jih je potrebno odpraviti.

Dihurji so dovzetni za okužbo z virusom gripe. Ker okužba lahko poteka v obe smeri, je v času bolezni priporočljivo pazljivejše rokovanje z živalmi.

dihur-druge-zivaliTRENING, SOCIALIZACIJA, DRUGE ŽIVALI IN OTROCI:
Dihurji za opravljanje potrebe uporabljajo posodo s higienskim posipom. Kot posip lahko uporabljate pesek za mačke, lesene pelete, časopisni papir, … Navajanje na uporabo stranišča, je podobno navajanju mladih mačk, vendar pa zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Končna uspešnost uporabe skoraj nikoli ni 100 %. Ker dihurji zaradi hitre prebave pogosto izločajo, se morate zavedati, da bo potrebno redno čiščenje in pospravljanje iztrebkov. Če imate s tem težavo, si dihurja ne omislite.

Poleg posode s posipom, ki bo nameščena v kletki, boste potrebovali še dodatne posode za prostore kjer bo dihur prosto spuščen. Pravilo je – en prostor, eno stranišče.

Večina, predvsem mladih dihurjev, grize in ščipa. Komunikacija in igra med vrstniki je lahko zelo groba in če dihurčka ne naučimo, da mi nismo njegov vrstnik, bo tako komuniciral tudi z nami.

Vzgoja dihurja ni dosti drugačna od vzgoje mačjega ali pasjega mladiča. Pomembno je, da v začetku določimo pravila in se jih striktno držimo. Kasneje kot se spopademo s težavo, težje je odpravljati neželene oblike vedenja. Z ukvarjanjem in potrjevanjem zaželjenega vedenja jih bomo najlaže naučili kaj lahko in kaj ne. Dihurjev nikoli ne tepemo, ne grizemo ali kakorkoli drugače fizično kaznujemo, saj jih zaradi majhnosti lahko poškodujemo, pa tudi procesu navezovanja na lastnika bo tak pristop veliko bolj škodil kot koristil.

Dihurjev kot ljubljenčkov ne priporočamo družinam z majhnimi otroki. Igra med dihurji je precej groba – z veliko grizenja – vendar po zaslugi trše kože ne pušča posledic. Tovrstna igra z majhnim otrokom pa je lahko za slednjega boleča in neprijetna.

Beli dihurji se lahko dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi, kot so psi in mačke, pri čemer pa je veliko odvisno od pasme in značaja psa ali mačke (npr. lovski psi, kot so terierji, bodo dihurje verjetno videli kot plen). Še posebej pri prvem srečanju je potreben nadzor nad obema živalima in veliko previdnosti. Če ena od živali postane agresivna, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi kasneje – ne puščamo skupaj brez nadzora.

Ptice, kunci, mali glodavci in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje za drugo žival najverjetneje končalo tragično.

Najprimernejša družba za dihurja pa je … dihur. Na ta način se zaposlijo tudi ko nas ni doma ali nimamo časa zanje (kar pa ne pomeni, da se z njimi ni potrebno ukvarjati). S številom živali pa se seveda povišujejo tudi stroški oskrbe. Tekoči stroški pri večih dihurjih niso bistveno višji, že ob nakupu pa se moramo zavedati, da se s starostjo povečuje verjetnost zdravstvenih težav (lahko tudi prej) in s tem povezani stroški veterinarske oskrbe.

dihur-kupimNAKUP DIHURJA
Pri nakupu pazite, da je žival, ki jo izberete, zdrava – naj bo živahna, imeti mora bistre oči brez izcedkov, čista ušesa, dlaka mora biti svetleča, ne pretrda in čista. Ravno tako naj bo čisto in primerno urejeno okolje, v katerem živi. Če je v kletki več dihurjev skupaj, preglejte, ali so vse živali brez vidnih bolezenskih znakov, saj je veliko bolezni nalezljivih.

Odsvetujemo nakup bolnih živali iz usmiljenja, saj je zdravljenje lahko zahtevno in drago. V primeru, da opazite bolno žival, opozorite prodajalca, lahko pa se obrnete tudi na pristojno službo (veterinarska inšpekcija).

Svetujemo, da si žival pred nakupom ogledate večkrat, saj boste tako lažje spoznali njen karakter in navade (tudi slabe – grizenje). Začetnikom odsvetujemo nakup nesocializiranih živali. Odvajanje dihurjev od grizenja je lahko dolgotrajen, zahteven, predvsem pa boleč proces, res pa je, da je ob primernem pristopu skoraj vedno uspešen.

Večina ljudi z alergijami na dihurje nima težav, seveda pa se težave vedno lahko pojavijo, zato vam priporočamo, da se pred nakupom o tem prepričate z večkratnim rokovanjem z dihurji (pri lastnikih dihurjev, pri rejcih, v trgovinah z malimi živalmi).

Z nakupom dihurja ste zanj prevzeli odgovornost.

Upoštevajte, da:
• boste zanj skrbeli 7-8 let, lahko tudi več,
• razmislite, kje bo žival v času vaše daljše odsotnosti (počitnice, dopust, …),
• boste morali vsak dan nameniti vsaj 2 uri prostega časa samo dihurju,
• bo potrebno v prostorih, kjer bo dihur prosto spuščen, poskrbeti za njegovo varnost,
• boste morali prevzeti odgovornost za nego in zdravje dihurja in s tem povezane stroške,
• mora biti prehrana dihurjev visoko kvalitetna in primerna njihovim potrebam.

STROŠKI OSKRBE
Z nakupom in primerno oskrbo dihurja so povezani določeni stroški. Pripravili smo približen izračun, da bi si novi lastniki lažje predstavljali koliko jih bo oskrba dihurja stala (v ceno ni vštet nakup živali):

• kletka – 100 evrov in več
Dihurji potrebujejo precej veliko kletko. Za eno žival naj bo kletka velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, s predpostavko, da dihur zunaj nje preživi najmanj 3-4 ure dnevno. Za več živali mora biti kletka ustrezno večja.

• oprema za kletko, igrače – 20 evrov in več
Poleg kletke boste potrebovali tudi nekaj opreme – wc, higienski posip, posode za hrano, napajalnik, ležišča in igrače. Višina stroškov je odvisna od vaše zapravljivosti in iznajdljivosti.

• začetni veterinarski stroški – 50 evrov
Priporočamo, da dihurja po nakupu čimprej odpeljete na klinični pregled k veterinarju, ki se na dihurje spozna. Prvi pregled običajno obsega klinični pregled živali, parazitološki pregled iztrebka, bris ušes (žal je zaradi neustrezne oskrbe legel število dihurjev, ki so okuženi s paraziti izredno visoko, pri okužbah pa je zelo pogosta predvsem okužba z ušesnimi garjami) in informativni pogovor z lastnikom. V kolikor je žival zdrava in prosta parazitov (tudi ušesnih garij!), se jo lahko cepi proti pasji kugi.

• cepljenje proti pasji kugi – 30 do 60 evrov
Cepljenje ni obvezno, je pa zelo priporočljivo, saj okužba z virusom pasje kuge za necepljene dihurje pomeni skorajda 100 % smrtnost. Cepi se lahko samo zdrave živali, zato se pred cepljenjem priporoča klinični in parazitološki pregled. Bolezni (tudi okužba s paraziti) namreč zmanjšajo imunski odgovor telesa in s tem tudi učinkovitost cepiva ter povečajo možnost za neželene reakcije na cepivo. Mladiče in živali za katere ne vemo ali so bile cepljene, se cepi dvakrat, z razmakom meseca dni, nato se cepljenje ponavlja vsako leto, oz. po dogovoru z veterinarjem.

• hrana in priboljški – 10 do 30 evrov na mesec
Dihurji so striktni mesojedi in zelo pomembno je, da vašega ljubljenca hranite s primerno hrano. Kvalitetna hrana je res dražja, vendar je žival zaradi boljšega izkoristka poje manj, manj je iztrebkov in ti imajo tudi manj intenziven vonj. Na daljši rok pa primerno hranjenje prihrani tudi marsikateri veterinarski strošek.

• transportni boks – 20 evrov in več
Za prevoz dihurja do veterinarja, na izlete, … vam priporočamo nakup transportnega boksa. V njem bo dihur varen v avtu.

• kastracija – 40 do 70 evrov za samca in 80 do 160 evrov za samico
Kastracija je za samice dihurjev, ki niso namenjene vzreji (začetnikom jo toplo odsvetujemo), obvezna. Zaradi posebnosti v gonitvenem ciklusu lahko samička, ki se ne pari, hudo zboli in tudi pogine. Kastracija samcev zaradi zdravstvenih razlogov ni obvezna, je pa priporočljiva, saj imajo nekastrirani dihurji, še posebno samci, izredno intenziven vonj in niso najbolj primerni za bivanje v stanovanju.

Pri izbiri veterinarja naj ne bo edino vodilo cena veterinarske storitve, ampak predvsem znanje veterinarja o dihurjih in njegove reference. Poseg se opravlja drugače kot pri psih in mačkah, zato je zelo pomembno, da veterinar ve kako ga mora opraviti (veliko veterinarjev z dihurji še nima dovolj izkušenj in posledično ne dovolj znanja o njih).

Če ste po prebranem še vedno prepičani, da je dihurček prava žival za vas in imate še kakšno vprašanje, vas vabimo, da se nam pridružite v klepetu na forumu. Z izmenjavo mnenj in izkušenj z drugimi lastniki dihurjev se lahko ogromno naučite in sklenete kakšno novo prijateljstvo.

Avtorica: Maja Čonč
1 zvezdica2 zvezdic3 zvezdic4 zvezdic5 zvezdic (11 glasov, povprečje: 5.00 od skupno 5)
Loading...