Domov » POGOSTA VPRAŠANJA

POGOSTA VPRAŠANJA

Ali dihurji smrdijo? Dihurji imajo tako kot vsaka vrsta živali svoj vonj. Vonj dihurjev je nekoliko poseben (po mosušu) in se razlikuje od vonja drugih domačih živali. Nekatere ljudi vonj dihurjev spominja na vonj po medu.

Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Prepogosto kopanje ima namreč ravno nasprotni učinek od želenega, saj voda, še bolj pa šamponi, sperejo olja s kože in jo izsušijo, zato žleze začno proizvajati in izločati še večjo količino teh olj. Kopanja se zato lotimo le, kadar je zares potrebno (npr. po”izkopavanju” lončnic, nabiranju prahu pod kakšno omaro, valjanju v “neverjetnih” stvareh, npr. odpadnem olju, barvah …).
Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Dihurji hranjeni z nekvalitetno hrano imajo močnejši vonj, predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več, saj hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro. Pri izbiri hrane tudi pazimo, da ne vsebuje preveč rib, ki vonj iztrebkov še poudarijo.
Pregovorni dihurski “izpuh” ni tako grozno smrdljiva zadeva. Ponavadi se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri “crkljanju”. Vse skupaj ima nekoliko močnejši vonj kot človeški “izpušni plini”.

Kako dolgo dihurji živijo? Povprečna življenjska doba dihurjev je 6 – 8 let. Poznani so tudi primeri dihurjev, ki so živeli 12 let in več.

S čim se dihurji prehranjujejo? Dihurji so izključno mesojedi. Njihov prebavni trakt ni narejen za prebavo vlaknin. Lahko jih hranimo z mesom, lahko pa tudi z industrijsko pripravljeno hrano (briketirano in “mokro” – slednja naj ne predstavlja večinskega deleža v prehrani).
Če izberemo mesno dieto (perutnina, zajec, občasno lahko tudi govedina, divjačina in ribe, odlična prehrana so mladi piščanci), moramo poleg mesa hraniti tudi s kostmi in drobovino, da zadostimo vsem potrebam po vitaminih in mineralih. Hranimo lahko s surovim ali s termično obdelanim mesom (kuhano, pečeno), s čimer se izognemo možnosti za različne okužbe.
Pri že pripravljeni hrani lahko izbiramo med posebno hrano za dihurje in kvalitetno hrano za mačke oz. mačje mladiče. Priporočljiva je kombinacija briketirane in “mokre” hrane, predvsem slednjo uporabljajmo le v kombinaciji, saj kot samostojna prehrana ni dovolj hranljiva.
Sadje, zelenjava, kruh, riž … naj bodo na jedilniku le občasno in v zelo majhnih količinah, še bolje pa je, če se jim lahko povsem izognemo. Če ne povzroča prebavnih težav, lahko dihurjem občasno ponudimo tudi mleko in mlečne izdelke, odlična popestritev jedilnika pa so jajca.

Kje imate nastanjene dihurje? Dihurje imamo lahko nastanjene v stanovanju ali zunaj. V vsakem primeru mora biti okolje, kjer dihur živi, zanj varno in primerno zaščiteno. V stanovanju ima večina lastnikov v času svoje odsotnosti dihurje nastanjene v velikih kletkah ali posebej njim namenjenih sobah. Prostori, kjer se dihur prosto giblje, morajo biti primerno prirejeni in zaščiteni (magnetna varovala na vratcih omar, rože umaknjene na primerno višino, nikjer ne sme biti odprtin, v katere bi se lahko zataknili, balkoni in okna morajo biti zaprti oz. primerno zaščiteni) oz. moramo imeti žival ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele, in hitro se lahko znajdejo v življenje ogrožajočih okoliščinah.
Tudi zunanje kletke morajo biti primerno opremljene in zaščitene pred vremenskimi nevšečnostmi in drugimi živalmi. Potrebno je poskrbeti, da je kletka postavljena v zavetrju in senci, saj dihurji vročino zelo slabo prenašajo.

Ali res potrebujem kletko? Odvisno od tega, kako je urejeno (prirejeno) stanovanje, načeloma pa vsaj občasno pride prav, da živali lahko po potrebi zapremo. Če je stanovanje dovolj veliko, da si lahko privoščimo in dihurjem namenimo posebno sobo, kletka ni nujno potrebna.

Ali dihurji v stanovanju uničujejo? Odvisno od živali in prirejenosti stanovanja. Najbolj “na udaru” so rože in ostale rastline oz. zemlja v njihovih posodah. Nekatere zverinice se lotijo praskanja talnih oblog ali kavčev, zelo redki pa so tisti, ki se lotijo grizenja električnih kablov. Čeprav previdnost seveda nikdar ni odveč.
Predvsem je pametno preprečiti dostop na površine, ki jim niso namenjene. Dihurji so namreč nagnjeni k “preurejanju stanovanja”. Knjižne police, police in stojala s CD-ji, čevlji …, vse to lahko kaj hitro zamenja svoj videz in urejenost pod kremplji malih zverin.

Ali dihurji grizejo? Seveda, saj so zveri. Pa šalo na stran. Odvisno je od njihove socializiranosti in vzgoje. Z večino pravilno vzgajanih in socializiranih dihurjev lahko rokujemo brez težav. Je pa odvisno od vsake posamezne živali, komu dovoli, da vanjo vtika prste. Nekateri dotike dovolijo samo lastnikom, medtem ko drugi naravnost obožujejo pozornost z vseh strani.
Komunikacija in igra med dihurji je lahko zelo groba in če dihurčka ne naučimo, da mi nismo njegov vrstnik, bo tako komuniciral tudi z nami. Zato je zelo pomembno, da v začetku, ko je živalca še mlada, določimo pravila in se jih striktno držimo. Pozneje se spopademo s težavo, težje je odpravljati neželene oblike vedenja.
Resnica pa je, da je skoraj vsakega še tako trdovratnega in grizočega dihurja mogoče spremeniti v žival, s katero je možno povsem normalno rokovanje in sobivanje. Zelo redki so primeri, ko grizenja ni mogoče odpraviti. Vendar pa lahko tak proces resocializacije traja kar nekaj časa, lahko več mesecev ali celo več let.
Predvsem je pri rokovanju z vsako nepoznano živaljo potrebno nekaj previdnosti in pa seveda dovoljenje lastnika, ki žival najbolje pozna, da se je lahko dotikamo.

Je za hišnega ljubljenčka primernejša samička ali samček? Spol pri izbiri dihurja v tem primeru ne igra prevelike vloge. Karakter je namreč stvar, ki je, bolj kot na spol, vezana na posamezno žival. Če posplošimo, bi morda lahko trdili, da so samičke v povprečju nekoliko živahnejše od samcev.
Veliko večjo vlogo pri izbiri dihurja kot spol ima starost. Začetnikom priporočamo, da se prvič odločijo za nekoliko starejšega dihurja (primerno socializiranega, seveda) in ne za mladiča. Vzgoja mladička zna biti namreč zelo zahtevno in tudi zelo boleče opravilo. Naučiti jih moramo namreč vsega želenega vedenja in začrtati meje dovoljenega.
Poleg (ne)grizenja jih moramo naučiti tudi uporabe mačjega stranišča.
Mladiči dihurčkov so tudi precej bolj živahni in energični kot nekoliko starejše živali ter posledično zahtevajo več pozornosti in ukvarjanja z njimi.

Ali samička belega dihurja med gonitvijo res lahko pogine? Samičke, ki niso namenjene za vzrejo, je iz zdravstvenih razlogov treba kastrirati, pri čemer mora veterinar poleg jajčnikov odstraniti tudi jajcevode in maternico (ovariohisterektomija). Samičke dihurjev imajo namreč podaljšano gonitev, ki lahko traja več mesecev, dokler ne pride do paritve. Zaradi visoke koncentracije hormona estrogena v veliko primerih pride do hude oblike anemije, težav pri tvorbi kostnega mozga in vnetja rodil in sečil.

Kje lahko dobim dihurja? Pri vzrediteljih, v trgovini, v zavetišču, veliko oglasov pa najdete tudi v spletnih oglasnikih.
V društvu najbolj podpiramo posvojitev dihurjev, ki iščejo nov dom, ali nakup pri vestnem in skrbnem vzreditelju. K sreči se sicer v Sloveniji s problematiko neželenih in brezdomnih dihurjev (še) ne srečujemo tako pogosto, z naraščajočim številom živali pa bo to kmalu postala težava. V državah, kjer so beli dihurji kot hišni ljubljenčki pogosti, je ta problem kar pereč in zavetišča so, predvsem v spomladanskem in poletnem času, prenapolnjena. Živali, ki so nastanjene v zavetiščih in tiste, pri katerih posredujemo v društvu pri oddaji, so veterinarsko pregledane in po potrebi oskrbljene, kastrirane, cepljene in kar je najpomembneje – socializirane.
Problem dihurjev, ki so naprodaj v trgovinah z malimi živalmi in pri množičnih rejcih, je, da jih večina zapusti leglo mnogo prezgodaj in da so v najobčutljivejšem obdobju socializacije prepuščeni sami sebi. Zaradi zaposlenosti, še bolj pa neznanja, se namreč prodajalci z njimi ne ukvarjajo in neželene oblike vedenja (grizenje) se s tem le še utrjujejo. To ima seveda za posledico, da se z živalcami nihče ne ukvarja, saj grizejo in zato rokovanje z njimi ni mogoče ter začarani krog se vrti naprej.
Vzreditelj, ki primerno skrbi za mamo in mladiče, slednje pred oddajo v nov dom primerno socializira, razglisti in cepi proti nalezljivim boleznim, je odličen kraj, kjer lahko kupite svojo bodočo živalco.

Koliko dihurji stanejo? Odvisno od tega, kje ga kupite. Cene se vrtijo med 60 in 240 evri. V večini primerov je k temu znesku treba prišteti še stroške veterinarskega in parazitološkega pregleda, stroške cepljenja proti nalezljivim boleznim in stroške kastracije.

So dihurji glodavci? Ne, dihurji so zveri in sodijo v družino kun. Njihovi bližnji sorodniki so kune, vidre, podlasice, jazbeci … Že samo pregled zobovja nam jasno pove, da je njihova prehrana živalskega izvora.

So dihurji divje živali? Evropski dihur (Mustela putorius) je divja žival, beli dihur (Mustela putorius furo) pa domača žival že lep čas..

Se dihurji razumejo z drugimi hišnimi ljubljenčki? Beli dihurji se lahko, ni pa nujno, dobro razumejo s psi in mačkami. Še posebno pri prvem srečanju je potrebna velika previdnost. Če ena od živali kaže znake agresije, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi pozneje, ko so že navajene druga na drugo – ne puščamo skupaj brez nadzora. Ptice, kunci, mali glodavci (miške, hrčki, morski prašički, činčile …) in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje za drugo žival slej ko prej slabo končalo.

Kaj pomeni, če dihur maha z repom? To lahko najpogosteje opazimo, kadar dihur dirja skozi cev, pri igri z vrstniki, lahko pa tudi, ko se igra z nami. Mahanje z repom je znak, da je dihur zaradi igre precej vzburjen, zavzet za igro.

Ali je kaj narobe, če dihur prespi večino dneva? Dihurji zaradi specifike svojega metabolizma potrebujejo veliko spanja. Dihurčki v povprečju prespijo od 16 do 20 ur dnevno. Več časa prespijo starejše živali, spremembo v urniku pa opazimo tudi čez zimo, ko večina dihurjev ni prav aktivnih. Njihovo spanje navadno ni vezano na čas dneva, večina jih svoj urnik prilagodi urniku lastnika. Morda bo dihur na začetku ponoči rogovilil, sčasoma pa se bo navadil, da je noč čas, ko se nič ne dogaja, in bo svoje nočne aktivnosti omejil le na kratko malico in obisk stranišča. Če opazite nenadno spremembo v vzorcu spanja vaše živali, je čas za obisk specializiranega veterinarja.

Ali je kaj narobe, če se dihurček veliko praska? Bolh nima. Dihurji se zelo veliko praskajo. Zgodi se, da se ustavijo med divjo igro ali celo skočijo pokonci sredi trdnega spanca samo zato, da se popraskajo. Če ste izključili možnost okužbe z bolhami (ni opaznih bolh in/ali njihovih iztrebkov in je žival dobila sredstvo proti zunanjim parazitom), koža ni pordela, ne opazite kožnih sprememb (suha koža, razpoke, izbokline) in ni mest z manjkajočo dlako, z vašo živaljo najverjetneje ni nič narobe.

Moj dihur se, ko se prebudi, vedno trese. Kaj je narobe? Dihurjem med spanjem pade telesna temperatura. S tresenjem po spanju se jim spet zviša. To je način, kako se “spravijo k sebi”. Nekateri dihurji se tresejo, tudi ko so razburjeni ali prestrašeni. Če se žival trese tudi sicer, priporočamo obisk pri specializiranem veterinarju, saj je tresenje lahko tudi simptom nekaterih bolezni.

Ali dihur lahko je sadje? Dihurji so izključno mesojedi in ne morejo prebaviti hrane rastlinskega izvora. Vse snovi, ki jih potrebujejo, dobijo s primerno mesno hrano (mednjo sodi tudi ustrezna briketirana hrana). Vlaknine, ki jih vsebujejo sadje in zelenjava, lahko povzročijo drisko. Nekatere trše vrste sadja in zelenjave (npr. korenje, jabolka, hruške …) lahko povzročijo tudi izredno nevarno zaporo črevesja. Če že, dihurju sadje ponudite le izjemoma, v zelo majhnih količinah.

Moj dihur veliko kiha. Ne kaže nobenih drugih znakov prehlada, telesna temperatura ni povišana. Kaj bi lahko bilo narobe? Dihurji ves čas nekaj vohljajo (eno od treh slovenskih imen za belega dihurja je tudi voha) in njihov smrček je večino časa tesno ob tleh. Pri tem vdihnejo precej prahu in drobnih delcev, ki jih s kihanjem odstranijo iz dihalnih poti.

Moj dihur med igro spušča čudne zvoke podobne gaganju in povsem nekontrolirano skače po prostoru. Ali je z njim kaj narobe? Ne. Opisano vedenje pomeni, da se vaša živalca neizmerno zabava in vas vabi k igri.

Ali se dihurji oglašajo? Za komunikacijo dihurji uporabljajo tudi nekaj vrst zvočnih signalov.
Gaganju podobno oglašanje, ki ga navadno spremlja smešno poskakovanje, prekopicevanje in tek, je znak, da se vaša živalca zelo zabava.
Podoben zvok slišimo tudi pri živalih, ki so izjemno razburjene, navadno, ko jih prinesemo v nek nov prostor. Takrat se večina dihurjev tudi precej našopiri, da so videti večji, rep ob tem spominja na metlico za čiščenje steklenic.
Pihanje/sikanje je opozorilni signal in pomeni, da dihurju nekaj ni pogodu in lahko ugrizne.
Kriku podoben zvok lahko slišimo, kadar se dihur zelo ustraši. Lahko tudi med pretepom dveh živali.

Ali lahko dihurja na sprehodu spustim ali mora biti vedno na vrvici? Če je prostor zagrajen ali ste na odprtem travniku, lahko. Vendar potem skrbno pazite, da vam živalca ne uide – dihurji so lahko presenetljivo hitri, in da se ne zavleče kam, kjer ne boste mogli do nje (odtočni jaški, gosto grmovje, luknje, ki jih skopljejo druge živali …). Nikar pa ne pričakujte, da bo dihur, ki ga boste spustili, pritekel na vaš klic. To jih je sicer mogoče naučiti, vendar le z obilo vaje.
Vedno kadar ste z dihurjem na sprehodu, tudi če je žival na vrvici, pa bodite pozorni na pse in druge živali – nikdar z nepoznanim psom ne dovolite stika, smrten je lahko že en pasji ugriz ali udarec s šapo.

Moj dihur ni bele barve. Gre za drugo vrsto/drugo pasmo? Beli dihur je ime za vrsto živali in ne pomeni, da so vse živali te vrste bele. Najpogostejša je rjava barva z značilno temnejšo masko okrog oči. Zaradi selekcije so zelo pogoste tudi albino živali, ki nimajo pigmenta. Albino živali imajo dlako bele barve in rdeče oči. Poleg teh dveh barvnih variant, ki sta najpogostejši, pa so dihurji lahko tudi bež barve, barve cimeta, sivkasti, beli s temnimi očmi, zelo temni, skoraj črni … Poimenovanje barve je odvisno tudi glede na nekatera značilno obarvana mesta – npr. bele šape (mit), bela glava in vrat (panda), bela črta, ki poteka prek glave (blaze), temnejše okončine in temnejši rep (siamese/pointed) … Več o barvah, vzorcih in njihovem poimenovanju je razloženo na spletni strani American Ferret Association.

Ali niso dihurji črne barve, po hrbtu pa imajo belo črto, taki kot v risanki? Ne. Karakter iz risanke je narejen po ameriškem skunku. Skunki so sicer dihurjevi daljni sorodniki in jih tako kot dihurje uvrščamo v družino kun, gre pa za drugo vrsto živali.

Ali je potrebno dihurje tako kot pse peljati na sprehod, da opravijo potrebo? Ne. Dihurčke navadimo na uporabo mačjega wc-ja (plastična posoda s higienskim posipom).

Ali dihur lahko pije mleko? Če mu ne povzroča prebavnih težav – driske, lahko. Priporočljivo je polnomastno mleko (nikakor mleka ne redčimo z vodo), še boljša izbira kot kravje pa je kozje mleko. Dihurčku lahko ponudite tudi mleko za mačke, ki ima manjšo vsebnost laktoze – mlečnega sladkorja. Najpogostejši vzrok driske po zaužitju mlečnih izdelkov je namreč, da v črevesni sluznici živali ni prisotnega encima laktaze, ki razgrajuje mlečni sladkor.

Moj dihur, kadar je spuščen, koplje zemljo iz loncev z rožami. Uničil mi je že več lončnic. Kako naj ga naučim, da tega ne bo več počel? Težko, praktično nemogoče … Večina dihurjev namreč izredno uživa v kopanju in izkoristijo priliko, če se le ponudi. Najlaže mu boste kopanje preprečili tako, da rože in drugo rastlinje umaknete z dihurjevega dosega. Če to ni mogoče, lahko zemljo zaščitite z mrežo in/ali večjimi kamni. Zavedajte pa se, da so nekatere rastline, če jih zaužijejo, lahko za dihurje smrtno nevarne. Mednje sodijo azaleje, rododendron, iris, lilije, difenbahija, narcise, amarilis, božična zvezda …

Avtorica: Maja Čonč