Forum Zverinice

Prosimo, da se prijavite or registrirate .

Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino prijave
Napredno iskanje  

Novice:

Vse nove uporabnike naprošamo, da se najprej predstavijo v forumu O članih in upoštevajo pravila foruma.
Hitri vodnik za nove in bodoče lastnike
Društveni telefon: +386 70 775 734
Vabimo vas, da se nam pridružite v Facebook skupini Zverinice

Strani: [1]   Dol

Avtor Tema: Hitri vodnik za nove in bodoče lastnike  (Prebrano 19888 krat)

0 Uporabnikov in 1 gost spremljajo to temo.

maja01

  • Administrator
  • *****
  • Odjavljen Odjavljen
  • Komentarjev: 10.706
  • Beastmaster
    • zverinice
Hitri vodnik za nove in bodoče lastnike
« : sobota 06 september, 2008, 01:14:02 01:14 »

Vsega po malem o vsem

Tema je namenjena vsem novim in bodočim lastnikom in vsebuje najosnovnejše podatke in informacije o belih dihurjih. Gre za skupek oz. povzetek informacij, ki bi jih moral vedeti vsak lastnik teh prikupnih živalic.

Beli dihurji so, svoji ljubkosti navkljub, relativno zahtevne domača žival. Imajo svoje specifike in zahteve in vsak bodoči lastnik mora pred nakupom temeljito pretehtati odločitev, ali dihur ustreza njegovemu načinu življenja in ali mu bo tudi čez nekaj let še vedno lahko nudil vse, kar potrebuje. Povprečna življenjska doba belih dihurjev je namreč 7-8 let, znani pa so tudi primeri, ko so beli dihurji živeli 12 let in več. Dihurji so družabne živali in potrebno se je veliko ukvarjati z njimi. Potrebujejo vsaj 3-4 ure tekanja in igranja izven kletke dnevno.

ZGODOVINA IN IZVOR:
Ne moremo z gotovostjo trditi, kdo in kdaj je bele dihurje udomačil. Obstaja več teorij - vse pa pesti pomanjkanje dokazov. Nekateri viri pravijo, da so jih kot domače živali imeli že stari Egipčani, čeprav je, glede na geografsko lego, verjetneje, da je govora o mungih, ki so daljni dihurjevi sorodniki in tudi siceršnji prebivalci Egipta. Predvidevajo, da naj bi človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega filozofa Aristofana, in datirajo okrog leta 450 pr. n. š..

Najverjetneje so jih udomačili za lov na male glodavce in kunce. Bili so tudi "posebni gostje" na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. V 20. stoletju so jih pričeli gojiti zaradi krzna, kar so v Severni Ameriki k sreči že prepovedali. Bele dihurje uporabljajo tudi kot model pri raziskavah nekaterih bolezni (predvsem pri raziskavah influence).

Beli dihur ali vretica (Mustela putorius furo) izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja (Mustela putorius), podlasico, kuno belico, kuno zlatico, stepskega dihurja, skunka, nerca, jazbeca, ... Najverjetneje gre za udomačeno vrsto, ki izhaja iz evropskega dihurja. Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike. Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma pri teh živalih. Znano je namreč, da albini v naravi, zaradi svoje barve, ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v njihov razvoj oz. selekcijo.

IZGLED IN ZNAČILNOSTI:
Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavlce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Dihurjevo telo je dolgo in valjasto, noge so kratke, glava je podolgovata (stožčasta), gobec prišiljen. Imajo majhna zaokrožena ušesa. Značilna je grbasta drža. Med samci in samicami je velika razlika v velikosti (seksualni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji. Teža odraslih samic se giblje nekje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2000 g.

Dihurji so izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo - so kratkovidni, dobro razločijo gibanje in nekaj malega barv, imajo pa dobro razvit voh in sluh. Kožuh dihurjev sestavljata gosta, mehka podlanka in daljša krovna dlaka. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna (za odtenek bolj bela podlanka) izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilna je obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela (albino), srebrno siva, rdečkasto rjava, ...

PREHRANA:
Dihurji so mesojedi, striktni mesojedi. Hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro, oz. jih sploh ne. Njihov prebavni trakt (anatomske in fiziološke posebnosti) je prilagojen prebavi in izkoriščanju hranil živalskega izvora, kot si lahko predstavljate, gre večinoma za beljakovine in maščobe. Ogljikovih hidratov je v taki hrani malo. Zato se je potrebno tudi pri izbiri komercialne hrane ravnati po teh specifikah in izbirati hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob in nizko vrednostjo ogljikovih hidratov.

Prehrana dihurjev mora vsebovati veliko proteinov (nad 34 %) živalskega izvora, veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin. Hranimo jih lahko s posebno briketirano hrano za dihurje, z visoko kvalitetno briketirano mačjo hrano, kvalitetno konzervirano mačjo hrano (le kot del prehrane), lahko jim kuhamo (mesna hrana), ali jih hranimo s surovo hrano (mesna hrana).

Pasja hrana za dihurje ni primerna (ne briketirana, ne konzervirana), saj vsebuje premalo maščob in beljakovin ter ne vsebuje nujno potrebne aminokisline taurin.

Voda za pitje mora biti na voljo ves čas.

Zaradi kratkega prebavnega trakta proces prebave pri dihurjih poteka hitro (4-6 ur). Če hranimo s hitro pokvarljivo hrano (surovo meso) je to potrebno upoštevati in urnik hranjenja temu ustrezno prilagoditi. Če hranimo z briketirano hrano, naj bo ta na voljo ves čas, le upoštevajmo, da mora biti hrana sveža - pri polnjenju stare, razmočene, umazane, ... brikete zavržemo.
Izogibati se je potrebno soli, sladkorju in seveda začimbam ter sadju, ki vsebuje veliko sladkorja (rozine, banane ...).

NAMESTITEV IN OPREMA:
Kletka za enega dihurja naj bo velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, seveda s predpostavko, da dihurček preživi dovolj časa tudi zunaj kletke. Kletka je lahko manjša le, če jo žival uporablja izključno za spanje. Najbolje pa je, če jim lahko namesto kletke namenimo za bivanje in igranje kar sobo.

Prostori, kjer so dihurji prosto spuščeni, morajo biti v ta namen posebej prirejeni in zaščiteni oz. moramo imeti živali ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele in hitro lahko se znajdejo v življenje ogrožajočih okoliščinah. Okretnost in inteligenca pa sta jim pri tem le v pomoč.

Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti primerno zaščitene pred vremenskimi vplivi (dež, sneg, veter, vročina) in drugimi živalmi. Predvsem proti vetru naj bo kletka zaščitena tudi od strani. Dihurji veliko bolje kot vročino prenašajo mraz. Ker se ne potijo, je termoregulacija v vročini zelo otežena, zato je potrebno poskrbeti, da je kletka postavljena na kraju, ki ima dovolj sence.

Kletka naj bo primerno opremljena. Poleg "postelje" - dihur bo najbolj zadovoljen s kakšnim starim oblačilom, v katerega se bo lahko zamotal - naj bo v njej še posoda s higienskim posipom, posoda z vodo (lahko uporabljate napajalnik) in posoda s hrano. V prostornejši kletki lahko obesimo tudi viseče mreže, v katerih bo živalca z veseljem poležavala ali tunelček za popestritev ur, ko nas ni doma.

Poleg kletke dihurček potrebuje tudi igrače, ki ga bodo zaposlile. Najbolj zabavne se jim zdijo različne cevi, škatle, posode za kopanje, vrečke (ko se igrajo z vrečkami, naj bodo živali vedno pod nadzorom - saj lahko pride do zadušitve!), plišaste igrače, ... Pazimo le, da igrače niso narejene iz lateksa ali penaste gume, saj tak material ne kljubuje prav dolgo njihovim ostrim zobem, prežvečen in pogoltnjen košček plastike pa je hitro lahko usoden.

Kletko - zunanjo ali notranjo - je potrebno redno čistiti (menjava posipa, menjava "posteljnine"). Nečistoča v kletki bo sicer v nasprotnem primeru kaj kmalu pristala na dihurjevem kožuhu, bivanje s smrdečo in umazano živalco pa ne zanjo, ne za nas, ni ne prijetno ne zdravo.

NEGA:
Kot vsaka vrsta živali imajo tudi beli dihurji svoj specifičen vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro).

Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v obdobu gonitve, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”. Odstranjevanje smradnih žlez, razen iz zdravstvenih razlogov, ni dovoljeno.

Nega dihurjev ni zahtevna. Njihovega kožuha, razen v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni), ni potrebno negovati. Takrat je priporočljivo, da dihurje enkrat dnevno počešemo, da odstranimo odmrlo podlanko. Dihurjev ne smemo pogosto kopati. Nekajkrat letno (2-4-krat) oz. po potrebi povsem zadošča.  Prepogosto umivanje namreč spere s kože maščobo, preagresivni šamponi pa jo sušijo in ima tako ravno obraten učinek od željenega.

Predolgi, nenegovani kremplji so lahko za dihurje nevarni in boleči. Dolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo trajne deformacije stopal. Ker njihove konice postanejo krhke, se razcepljen del zlahka kam zatakne in poškoduje cel krempelj ali celo prst, zato je redno krajšanje nujno. Potrebno je tudi redno čiščenje ušes, ki pa je za večino dihurjev nadležno opravilo. Če se živalca praska, drgne po ušesih ali stresa z glavo, je to precej zanesljiv znak, da je okužena z ušesnimi garjami oz. pršicami. Potreben je obisk pri veterinarju.

ZDRAVJE:
Povprečna življenjska doba dihurjev je okrog 8 let, znani pa so tudi primeri dihurjev, ki so doživeli 10 let in več. Najpogostejši vzroki smrti so rakavi tumorji in težave z endokrinimi žlezami. Ker bolezenske znake dihurčki precej dobro skrivajo, priporočam, da svojo živalco odpeljete do veterinarja takoj, ko ugotovite, da je z njo nekaj narobe. Bolezen je ponavadi takrat že v napredovanem stadiju.

Ker vsi veterinarji niso seznanjeni s specifičnimi zdravstvenimi težavami dihurjev, je priporočljivo, da primernega veterinarja najdemo, preden ga zares potrebujemo. Priporočamo ekipo Ambulante za ptice, kunce, glodavce in plazilce z Veterinarske fakultete, saj ima z dihurji največ izkušenj in se o njihovih zdravstvenih specifikah in terapijah redno izobražuje.

Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! Samičke dihurjev imajo namreč podaljšano ovulacijo in njihov gonitveni ciklus lahko traja več mesecev - dokler jih samec ne oplodi. Zaradi povečanega delovanja hormonov v primeru podaljšane gonitve v veliko primerih pride do hudih zdravstevnih težav. Kastracija samčkov iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj samci v obdobju gonitve postanejo precej agresivni in začnejo označevati svoj teritorij (markirajo). S kastracijo se tudi močno ublaži vonj, ki ga žival oddaja. Pri gonečih samcih je ta vonj izredno močan - celo tako zelo, da se ga navzame celo stanovanje, prostori, kjer žival spi in celo naše obleke.

Priporočljivo je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba pomeni skoraj 100% smrtnost. V Sloveniji (in drugod po Evropi) cepimo s cepivom za pse, vendar s polovično dozo.

Če želimo z dihurjem prečkati mejo, so cepljenje proti steklini, mikročip in potni list za hišne živali, obvezni. Pred vsakim cepljenjem, oz. dva do trikrat letno, je priporočljivo, da živali dobijo sredstvo proti notranjim parazitom. Ta sredstva so v obliki tablet ali past. Poleg notranjih parazitov se dihurji lahko okužijo tudi z zunanjimi - bolhami, garjami, ušesnimi garjami, ... Poleg neprijetnosti lahko ti zajedalci povzročijo tudi hude zdravstvene težave (anemija, prenos kužnih bolezni, vnetje ušes ...), zato jih je potrebno odpraviti.

Dihurji so dovzetni za okužbo z virusom gripe. Ker okužba lahko poteka v obe smeri, je v času bolezni priporočljivo pazljivejše rokovanje z živalmi.

TRENING, SOCIALIZACIJA, DRUGE ŽIVALI IN OTROCI:
Dihurji za opravljanje potrebe uporabljajo posodo s higienskim posipom. Kot posip lahko uporabljate pesek za mačke, lesene pelete, časopisni papir, ... Navajanje na uporabo wc-ja, je podobno navajnaju mladih mačov, vendar pa zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Končna uspešnost uporabe skoraj nikoli ni 100%. Ker dihurji zaradi specifike prebave veliko in pogosto izločajo, se morate zavedati, da bo potrebno redno čisščenje in pospravljanje iztrebkov. Če imate s tem težavo, si dihurja ne omislite ...
Poleg psode s posipom, ki bo nameščena v kletki, boste porebovali pe dodatne posode za prostore ker bo dihur prosto spuščen. Pravilo je - en prostor, en wc.

Večina, predvsem mladih dihurjev, grize in ščipa. Komunikacija in igra med vrstniki je lahko zelo groba in če dihurčka ne naučimo, da mi nismo njegov vrstnik, bo tako komuniciral tudi z nami. Vzgoja dihurja ni dosti drugačna od vzgoj mačjega ali pasjega mladiča. Pomembno je, da v začetku določimo pravila in se jih striktno držimo. Kasneje se spopademo s težavo, težje je odpravljati neželene oblike vedenja. Z ukvarjanjem, potrjevanjem zaželjenega vedenja jih bomo najlaže naučili kaj lahko in kaj ne. Dihurjev nikoli ne tepemo oz. kakorkoli drugače fizično kaznujemo, saj jih zaradi majhnosti lahko poškodujemo, pa tudi procesu navezovanja na lastnika bo tak pristop veliko bolj škodil kot koristil.

Dihurjev kot ljubljenčkev ne priporočamo  družinam z majhnimi otroki. Igra med dihurji je precej groba – z veliko grizenja – vendar po zaslugi trše kože ne pušča posledic. Tovrstna igra z majhnim otrokom pa je lahko za slednjega boleča in neprijetna.

Beli dihurji se lahko dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi, kot so psi in mačke, pri čemer pa je veliko odvisno od pasme in značaja psa ali mačke (npr. lovski psi, kot so terierji, bodo dihurje verjetno videli kot plen). Še posebej pri prvem srečanju je potreben nadzor nad obema živalma in veliko previdnosti. Če ena od živali postane agresivna, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi kasneje – ne puščamo skupaj brez nadzora. Ptice, kunci, mali glodavci in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje najverjetneje za drugo žival končalo tragično.

Najprimernjša družba za dihurja pa je ... dihur. Na ta način se zaposlijo, tudi ko nas ni doma ali nimamo časa zanje (kar pa ne pomeni, da se z njimi ni potrebno ukvarjati). S številom živali pa se seveda povišujejo tudi stroški oskrbe. Tekoči stroški pri večih živalih niso bistveno višji, že ob nakupu pa se moramo zavedati, da se s starostjo povečuje verjetnost zdravstvenih težav (lahko tudi prej) in s tem povezani stroški veterinarske oskrbe.
« Zadnja sprememba: sobota 04 julij, 2009, 14:54:40 14:54 maja01 »
Evidentirano
You become responsible, forever, for what you have tamed.

maja01

  • Administrator
  • *****
  • Odjavljen Odjavljen
  • Komentarjev: 10.706
  • Beastmaster
    • zverinice
Re: Hitri vodnik za nove in bodoče lastnike
« Odgovor #1 : sobota 04 julij, 2009, 14:54:52 14:54 »


NAKUP:
Pri nakupu pazite, da je žival, ki jo izberete, zdrava – naj bo živahna, imeti mora bistre oči brez izcedkov, čista ušesa, dlaka mora biti svetleča, ne pretrda in čista. Ravno tako naj bo čisto in primerno urejeno okolje, v katerem živi. Če je v kletki več dihurjev skupaj, preglejte, ali so vse živali brez vidnih bolezenskih znakov, saj je veliko bolezni nalezljivih.

Odsvetujemo nakup bolnih živali iz usmiljenja, saj je zdravljenje lahko zahtevno in drago. V primeru, da opazite bolno žival, opozorite prodajalca, lahko pa se obrnete tudi na pristojno službo (veterinarska inšpekcija).

Svetujemo, da si žival pred nakupom ogledate večkrat, saj boste tako lažje spoznali njen karakter in navade (tudi slabe – grizenje). Začetnikom odsvetujemo nakup nesocializiranih živali. Odvajanje dihurjev od grizenja je lahko dolgotrajen, zahteven, predvsem pa precej boleč proces, res pa je, da je ob primernem pristopu skoraj vedno uspešen.

Večina ljudi z alergijami na dihurje nima težav, seveda pa se težave vedno lahko pojavijo. Zato vam priporočamo, da se pred nakupom o tem prepričate z večkratnim rokovanjem z živlmi (pri lastnikih dihurjev, pri rejcih, v trgovinah z malimi živalmi).

Vesten rejec mladičev od mame ne bo ločil pred dopolnjenim osmim tednom starosti (mladiči dihurjev so do 4. tedna popolnoma slepi in gluhi, približno takrat se jih začne navajati na drugo hrano poleg materinega mleka in v tem času gredo skozi izredno pomembno obdobje socializacije, tako da je zelo pomembno, da v leglu ostanejo do omenjene starosti), mamo in mladiče bo hranil s kvalitetno hrano, jih navajal na meso, primerno socializiral (mladiči iz takih legel ne grizejo do krvi!), navajal na uporabo wc-ja, tretiral proti parazitom (notranjim in zunanjim) in vsaj enkrat cepil proti pasji kugi. V kolikor so mladiči ob oddaji se čipirani, imajo potni list in so vpisani v Centralni register psov (z zaznamkom, da gre za dihurja) - toliko bolje ...

Z nakupom živali ste zanjo prevzeli odgovornost.
Upoštevajte, da:
• boste za žival skrbeli 7-8 let, lahko tudi več
• razmislite, kje bo žival v času vaše daljše odsotnosti (počitnice, dopust, …)
• boste morali vsak dan nameniti vsaj 2 uri prostega časa samo dihurju
• bo potrebno v prostorih, kjer bo dihur prosto spuščen, poskrbeti za njegovo varnost
• boste morali prevzeti odgovornost za nego in zdravje dihurja in s tem povezane stroške
• mora biti prehrana dihurjev visoko kvalitetna in primerna njihovim potrebam


STROŠKI OSKRBE
Z nakupom in primerno oskrbo dihurja (in vseh ostalih živali) so povezani določeni stroški. Pripravili smo približen izračn, da bi si novi lastniki lažje predstavljali koliko jih bo oskrba dihurja stala (v ceno ni vštet nakup živali):
kletka - min. 100 evrov - dihurji potrebujejo precej veliko kletko, za eno žival naj bo kletka velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, s predpostavko, da dihur zunaj nje preživi min. 3-4 ure dnevno. Za več živali mora biti kletka usrezno večja.
oprema za kletko, igrače - 20 evrov in več Poleg kletke boste potrebovali tudi nekaj opreme (wc, higienski posip, posode za hrano, napajalnik, ...), ležišča in igrače. Višina stroškov je odvisna od vaše zapravljivosti in iznajdljivosti.  :cheese:
začetni veterinarski stroški - 50 evrov (vštet pregled, parazitološki pregled in zdravila proti ušenim garjam, stroški so pri dodatnih okužbah seveda višji) - Priporočamo, da dihurja čimprej po nakup odpeljete na klinični pregled k veterinarju, ki se na dihurje spozna. Prvi pregled običajno obsega klinični pregled živali, parazitološki pregled iztrebka, pregled brisa ušesa (večina novih diurjev je okužena z ušesnimi garjami), informativni pogovor z lastnikom. V kolikor je žival zdrava in prosta parazitov (tudi ušesnih garij!), se jo lahko cepi proti pasji kugi.
cepljenje proti pasji kugi - okrog 30-60evrov - Nujno, saj je okužba z virusom za necepljene dihurje smrtna. Cepi se lahko samo zdrave živali, zato se pred cepljenjem priporoča klinični in parazitološki pregled. Bolezni (tudi okužba  paraziti) namreč povečata možnost za neželene reakcije an cepivo in zmanjšata imunski odgovor telesa in s tem tudi zaščito proti virusu. Mladiče se cepi dvakrat, z razmakom meseca dni, nato se dihurje cepi vsako leto, oz. po dogovoru z veterinarjem.
hrana in priboljški - 10-30 evrov/mesec - Dihurji so zeo občutljivi kar se tiče ustrezne hrane, zato je pomembno, da vašega ljubljenca hranite s primerno hrano. Kvalitetna hrana je res dražja, vendar je žival, zaradi boljšega izkoristka, poje manj, manj je iztrebkov in ti imajo tudi manj intenziven vonj. Na nekoliko daljši rok pa primerno hranjenje prihrani tudi marsikateri veterinarski strošek. Več o prehranskih potrebah, primernih briketiranih hranah in doma pripravljeni hrani lahko preberete tukaj.
transportni boks - 20 evrov in več - Za prevoz dihurja do veterinarja, na izlete, .... vam priporočamo nakup transportnega boksa. V njem bo dihur varen v avtu.
kastracija - 40-70 evrov za samca in 80-140 evrov za samico - Kastracija je za samice dihurjev, ki niso namenjene vzreji (začetnikom jo toplo odsvetujemo), obvezna. Zaradi posebnosti v gonitvenem ciklusu lahko samička, ki se je ne pari, lahko namreč zelo zboli in tudi pogine. Kastracija samcev zaradi zdravstvenih razlogov ni obvezna, je pa priporočljiva, saj imajo nekastrirane živali izredno intenziven vonj in niso najbolj primerne za bivanje v stanovanju. Pri izbiri veterinarja naj ne bo edino vodilo cena veterinarske storitve, ampak predvsem znanje veterinarja o dihurjih in njegove reference. Poseg se opravlja drugače kot pri psih in mačkah, zato je zelo pomembno, da veterinar ve kako ga mora opraviti (veliko veterinarjev z dihurji še nima dovolj izkušenj in dovolj znanja o njih).

Če ste po prebranem še vdno prepičani, da je dihurček prava žival za vas in imate še kakšno vprašanje, vas vabimo, da se nam pridružite v klepetu na forumu. Z izmenjavo mnenj in izkušenj z drugimi lastniki dihurjev se lahko ogromno naučite in sklenete kakšno novo prijateljstvo.

Ekipa Zverinice
« Zadnja sprememba: nedelja 18 julij, 2010, 20:02:57 20:02 maja01 »
Evidentirano
You become responsible, forever, for what you have tamed.
Strani: [1]   Gor