O dihurjih > Tujki, strupi, ...

Tujki gastrointestinalnega trakta

(1/1)

maja01:
Tujki gastrointestinalnega trakta pri belem dihurju (Mustela putorius furo)

Beli dihurji so nagnjeni h grizenju gumijastih, plastičnih ali penastih predmetov, zato so tujki gastrointestinalnega (GI) trakta med pogostejšimi neinfekcijskimi patologijami pri tej vrsti živali. Med najpogostejše tujke sodijo gumijasti ali penasti koščki, ki jih dihurji zaužijejo med igro in trihobezoarji, ki nastanejo kot posledica kopičenja zaužite dlake v prebavnem traktu, predvsem v času spomladanske menjave dlake. Manjši tujki in trihobezoarji ob stimulaciji z laksativi običajno pasirajo skozi prebavni trakt, medtem ko večji tujki, lahko povzročijo delno ali popolno obstrukcijo želodca ali črevesja.

Klinični znaki
Klinični zanki so napenjanje pri iztrebljanju, spremenjeni iztrebki (manjši in tanjši iztrebki, prisotnost sluzi, melena), slabost, bruhanje, anoreksija, izguba telesne mase, dehidracija, pohitreno dihanje, apatija. Glede na čas trajanja bolezni se klinični znaki lahko postopoma stopnjujejo, lahko pa se žival vede popolnoma normalno, nato pa nastopi akutno bruhanje in nenadno poslabšanje kliničnega stanja.

Diagnostika
K pravilni diagnozi lahko veliko pripomore dobra anamneza lastnika. Pri kliničnem pregledu najpogosteje tipamo trd in boleč abdomen. Tujkov v želodcu zaradi zelo kranialne pozicije pogosto ne zatipamo. Tujki v črevesju so lahko tipljivi kot zadebelitve ali mase v črevesju.
Nepogrešljiv del diagnostike je rentgenogram. Netransparentne tujke (redko) z lahkoto prepoznamo, medtem ko transparentne poskušamo locirati glede na sence v lumnu želodca ali črevesja. V napredovanih primerih, je vidno močno kopičenje plina ali tekočine in povečan lumen želodca ali črevesnih zank.


Na rentgenskih slikah so dobro vidne dilatirane zanke črevesa, ki so napolnjene s plinom.

Lahko si pomagamo tudi s kontrastno preiskavo prebavil, ki pomaga določiti natančnejšo pozicijo tujka in nam da jasnejšo predstavo o tem ali gre za delno ali popolno obstrukcijo gastrointestinalnega trakta.
Z ultrazvočno diagnostiko lahko ocenimo peristaltiko in natančneje lociarmo tujek, določimo premer lumna in debelino stene.
Krvna slika je običajno brez posebnosti. Pri dehidriranih živalih je povišan hematokrit, anemije zaradi krvavitev so redke.
Diagnozo lahko postavimo tudi z eksploratorno laparatomijo.
 
Zdravljenje in preventiva
Manjši tujki in manjši trihobezoarji praviloma ne zahtevajo kirurške intervencije. Običajno zadostuje že terapija z laksativi (Prorektal®, neodišavljen vazelin, paste za preprečevanje trihobezoarjev pri mačkah) in preventivna terapija za zaščito želodčne sluznice. V primeru večjih tujkov, ki
običajno sami ali s pomočjo laksativov ne pasirajo, je potreben operativni poseg.
Pred posegom je potrebno izključiti ostala obolenja, ki povzročajo podobne klinične znake - bakterijski gastritis, ki ga povzroča Helicobacter mustelae, ulkuse, IBD (angl. Inflammatory Bowel Disease), pasjo kugo, epizotični kataralni enteritis - ECE (coronavirus), limfom, inzulinom, zastrupitve.
Oslabele živali predoperativno namestimo v ogrevan prostor (inkubator) in jih stabiliziramo s tekočinsko, analgetično in antibiotično terapijo, ter z zdravili za zaščito želodčne sluznice. Živali, ki ne bruhajo, lahko do priprav na operacijski poseg, tudi dohranjujemo z manjšimi količinami lahko prebavljive in visoko kalorične hrane.
Ko je žival klinično stabilna za kirurški poseg, z ultrazvokom ali nativnim rentgenogramom ponovno določimo položaj tujka v GI traktu.
Belega dihurja pred abdominalnim kirurškim posegom postimo največ do 4 ure. V tem času se ponovno določi njegova telesna masa, telesna
temperatura, koncentracija glukoze v krvi ter frekvenca dihanja, ponovno avskultiramo srce in pljuča. Pol ure pred začetkom splošne anestezije živali apliciramo zdravilo za zaščito želodčne sluznice, tekočinsko, antibiotično in analgetično terapijo. Za splošno anestezijo se najpogosteje uporablja plinski anestetik. Po indukciji žival intubiramo, ji vstavimo intravensko kanilo, spraznimo sečni mehur, pripravimo kirurško polje in jo priključimo na aparate za anestezijski monitoring.


Beli dihur med pripravo na operacijski poseg.

Z eksploratorno laparatomijo določimo natančen položaj tujka in ga odstranimo. Priporočljivo je, da med operacijskim posegom pregledamo vse organe v trebušni votlini, še posebno pankreas (inzulinom) in nadledvične žleze. V primeru tujkov, ki so locirani v požiralniku, lahko uporabimo tudi endoskopsko tehniko.


Tujek v tankem črevesu.


Močno razširjena želodec in duodenum, napolnjena s tekočino. Tujek je bil lociran v kranialnem delu duodenuma.



Postoperativna nega vključuje antibiotično, analgetično, antiemetično terapijo in terapijo za zaščito želodčne sluznice, prisilno hranjenje z lahko prebavljivo in visoko kalorično hrano (Hill’s Feline a/d®, Royal Canin® Convalescence support). Večina dihurjev po posegu hitro okreva.
Preventiva obsega izobraževanje lastnikov glede primernosti igrač za dihurje, nevarnosti v gospodinjstvih, ustrezno zaščitene prostore po katerih se dihur prosto giblje in krtačenje v obdobju intenzivne menjave dlake.

LITERATURA
1. Lewington JH. Ferret Husbandry, Medicine and Surgery 2nd ed. Elsevier Saunders, 2007: 205-14, 432-433.
2. Oglesbee BL. The 5-minute veterinary consult feret and rabbit. Ames, Iowa: Blackwell Publishing Professional, 2006: 61-63.
3. Brown S. Gastrointestinal Disease in Ferrets. http://www.veterinarypartner.com/Content.plx?P=A&A=477&S=5.
4. Hoefer HL. Gastrointestinal Foreign Bodies in Ferrets. http://www.heidihoefer.com/pages/ferrets/gi_foreign_body.htm.
5. Bell JA. Vomiting: Hairballs & Foreign Bodies in Ferrets. http://www.peteducation.com/article.cfm?c=11+2062&aid=581.
6. Pogorevc E, Domanjko Petrič A. Rentgenska in ultrazvočna diagnostika prebavnega trakta psov in mačk. Zbornik referatov XXII. simpozija o aktualnih boleznih malih živali. SZVMŽ, 2009: 75-78.


Maja Čonč1, Cvetka Marhold1, Marko Zadravec1, Estera Pogorevc2 in Jožko Račnik1

1 Veterinarska fakulteta, Inštitut za zdravstveno varstvo perutnine, Ambulanta za ptice, kunce, glodalce in plazilce
2 Veterinarska fakulteta, Klinika za kirurgijo in male živali

Za podporo se zahvaljujemo prof. dr. Olgi Zorman Rojs.

Prispevek je v izvirni verziji objavljen v Ructusu, Reviji študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, št. 24, maj 2009

Navigation

[0] Message Index

Sitemap 
Go to full version