Domov » Ne spreglejte, Zdravje

Kastracija (in sterilizacija)

9 March 2012 6,152 ogledov

Trajna gonitev pri samici belega dihurja. Opazna je močno otečena vulva, brezdlačno področje na boku in razredčena dlaka na trebušnem področju

Gonitveni ciklus belih dihurjev je prvenstveno vezan na dolžino osvetlitve, oz. dolžino dneva, starost pri spolnem dozorevanju ne igra tako velike vloge kot pri nekaterih drugih vrstah živali. Starost ob prvi gonitvi se zato lahko močno razlikuje (3-9 mesecev).

Samice dihurjev imajo inducirano ovulacijo, kar pomeni, da do ovulacije pride šele pri mehaničnem vzdraženju med paritvijo. Samice, ki se ne parijo ali niso kako drugače stimulirane k ovulaciji (npr. z zdravili), lahko preidejo v trajno gonitev, ki lahko traja tudi več mesecev. V tem obdobju je telo samice izpostavljeno visoki količini estrogenih hormonov. Večina samic v tem obdobju razvije simptome povezane s toksičnim delovanjem estrogenov na kostni mozeg (anemija, motnje pri tvorbi kostnega mozga, oslabelost imunskega sistema, krvavitve v podkožju), če pravočasno ne ukrepamo, lahko samička zaradi posledic gonitve tudi pogine. Zdravstvene težave, ki so posledica delovanja visoke koncentracije estrogenih hormonov se lahko začno pojavljati že po treh tednih od začetka gonitve, v mesecu dni je okvara kostnega mozga lahko že nepovratna. Med gonitvijo vulva močno oteče, izloča se voden izcedek, kar predstavlja idealne pogoje za vstop in razmnožitev mikroorganizmov, zato se v tem času tudi poveča možnost za pojav vnetij rodil in sečil.

Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je torej kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! Pri tem posegu mora veterinar pri samici dihurja odstraniti vse reproduktivne organe – jajčnike, jajcevode in maternico, saj samo odstranitev jajčnikov kot je to praksa pri psicah in mačkah, ne zadostuje.

Tudi samci belih dihurjev imajo gonitveni ciklus, ki traja približno pol leta in je, tako kot pri samicah, vezan na dolžino dneva. Večina samcev začne z gonitvijo v začetku koledarskega leta, ko se pričnejo daljšati dnevi. V času gonitve imajo samci zelo izrazit telesni vonj, z urinom in izločki smradnih žlez označujejo svoj teritorij, večina je v tem času agresivnih do drugih dihurjev, nekateri pa kažejo agresivnejše obnašanje tudi do lastnikov.

Kastracija ali sterilizacija?
V slovenskem prostoru večina veterinarjev uporablja izraz sterilizacija za kirurški poseg na živalih ženskega spola in kastracija za poseg na živalih moškega spola, vendar je raba termina sterilizacija napačna. Pri sterilizaciji gre namreč za prekinitev jacevodov oz. semenovodov, pri kastraciji pa za odstranitev (oz. uničenje spolnih žlez). Pri ženskih živalih se, prav tako kot pri moških, v praksi izvaja kastracija – odstranijo se jajčniki (in maternica), oz. testisi. Raba napačnega izraza izhaja iz časov, ko se je dejansko izvajala sterilizacija – podvezovanje oz. prerezovanje jajcevodov. Hormonski cikli pri živalih (ali človeku) po takem posegu še vedno potekajo in tudi vse spremembe vezane nanje (markiranje, zunanji spolni znaki, samice “dišijo” samcem, …). Ravno zaradi hormonskih ciklusov in torej še vedno prisotnega izločanja estrogenih hormonov, sterilizacija za samice belih dihurjev ni primerna.

 

Nekastriran samec v obdobju gonitve, ki ima spuščena oba testisa

Kdaj je pravi čas za kastracijo?
S kastracijo je priporočljivo počakati čim dlje, če se le da, naj poseg ne bi bil opravljen prej kot pri osmih ali devetih mesecih starosti. Do tega obdobja se dihur namreč tako fizično kot mentalno razvija, spolni hormoni pa pri tem igrajo pomembno vlogo. Dihurji, pri katerih je kastracija opravljena prej, so običajno manjši, imajo manj razvito muskulaturo, opazne so tudi razlike v vedenju. Poleg tega (pre)zgodnja kastracija pomembno vpliva na razvoj tumorjev nadledvične žleze.

Kaj pa, če se samička začne goniti?
Veliko lastnikov se na nas obrača z vprašanjem kaj storiti, če jih samička z gonitvijo prehiti. Če res dobro ne opazuješ, se lahko zdi, da je vulva povsem normalne velikosti, naslednji dan pa otečena na velikost grahovega zrna. In potem? Ni potrebno na vrat na nos hiteti k veterinarju in zahtevati urgentne kastracije, pravzaprav se to odsvetuje. V času gonitve so rodila namreč močno prekrvavljena in poseg v takem stanju je veliko bolj rizkanten in se ga opravlja le izjememoma. Večina veterinarjev se odloča za prekinitev gonitve s hormonsko terapijo (enkratna ali dvokratna aplikacija zdravila z injekcijo) in ko znaki gonitve izginejo (spolovilo se zmanjša na običajno velikost) žival kastrirajo. Pri enkratni do dvakratni uporabi hormonskih preparatov v ta namen stranskih učinkov praktično ni, oz. so izjemno redki. Kirurški poseg med gonitvijo, razen izjemoma, se odsvetuje in večina veterinarjev ga ne izvaja – v času gonitve so rodila namreč močno prekrvavljena in poseg v takem stanju je veliko bolj nevaren kot običajno.
Samica, ki je bila zdravljena s hormonskimi zdravili, po aplikaciji ovulira in postane ‘namišljeno breja’. V tem času lahko opazimo nekatere vedenjske spremembe – večina do lastnikov postane izredno ljubeča, ves čas hodijo za nami, uživajo v crkljanju in nas ljubkujejo in ližejo. Po kastraciji se vedenje za nekaj časa spet lahko spremeni, tokrat v bolj neprijetno smer. Sledi namreč obdobje, ko ima samica namišljene mladiče, lahko celo ‘posvoji’ kakšno igračko, drugega dihurja ali lastnika. V tem času do ostalih živali ali članov gospodinjstva lahko postane napadalna. K sreči, ko se nivo hormonov spusti na običajen nivo, tudi to mine.

Kako izbrati veterinarja, ki bo poseg opravil?

Priprava dihurja na operacijo in anestezijski monitoring

Izbira veterinarja je vsekakor zelo pomembna, saj marsikateri veterinar o dihurjih ne ve dovolj oz. z njimi nima dovolj izkušenj. Cene posega se med posameznimi klinikami oz. ambulantami v Sloveniji lahko precej razlikujejo, vendar naj cena ne bo prvo vodilo za izbiro veterinarja. Žal se je v praksi že (pre)večkrat izkazalo, da se nekaj privarčevanih evrov kaj hitro lahko spreobrne v hude komplikacije. Pri izbiri veterinarja naj bo najpomembnejši faktor izkušenost veterinarja, oz. število dihurjev med njegovimi pacienti.

Pri samicah se, zaradi zgoraj navedenih razlogov (gonitveni ciklus vezan na dolžino dneva, posledice trajne gonitve) poseg lahko opravi že prej, običajno se kastracijo priporoča v prvih mesecih koledarskega leta.

Veterinar vam mora opisati kako poseg poteka in kaj bo naredil. Dobro je, da se že prej pozanimate kakšno vrsto anestezije uporablja (plinsko, ne injekcijsko). Če vam v ambulanti oz. kliniki kamor boste dihurja naročili na poseg naročijo, da lahko zadnji obrok dobi prejšnji večer, je to eden od znakov za preplah in razlog za izbiro drugega veterinarja.

Smradnih žlez veterinar NE SME odstraniti. Odstranjevanje je prepovedano z Zakonom o zaščiti živali, razen v primeru, ko za to obstaja utemeljen zdravstveni razlog kot so npr. kronično vnetje, pogosta obstipacija, tumor, … Vsekakor pa se tega posega ne izvaja ob kastraciji.

Ob odpustu iz ambulante mora biti dihur popolnoma buden in priseben, priporočljivo je, da dihur že v ambulanti dobi vsaj en obrok hrane. Ob odpustu morate dobiti tudi navodila glede omejitve gibanja in zdravila za nekaj dni (vsaj protibolečinska zdravila). Priporočljivo je, da prvih nekaj dni po posegu namesto posipa v wc-ju uporabite papir ali plenične podloge.

Opozorilo: Približno dva tedna po posegu lahko lastniki dihurjev, ki niso bele barve, na obritem področju opazijo obsežno “modrico”. Vsi “prizadeti” dihurji so normalno ješči, normalno igrivi in področje ni boleče. Naj vas potolažimo, ne gre za nepredvideno pozno komplikacijo, saj modrica v resnici ni modrica, ampak temna dlaka, ki proseva skozi kožo. V dnevu ali dveh bo področje tudi vidno postalo kosmato.

Res ni druge možnosti kot operativni poseg?

Screen shot 2019-01-10 at 6.22.26 PM

Za vse tiste, ki ste se med branjem izgubili, smo pripravili kratek povzetek dveh najbolj uporabljanih in najbolj priporočljivih metod kastracije, ki se ju lahko poslužujemo pri obeh spolih. Ostale naštete možnosti so bolj zasilne rešitve oziroma takšne, katerih uporabo raje prepustite izkušenim lastnikom.

Obstaja nekaj alternativnih možnosti in nekaj takih, ki to v resnici niso.
Najbolj poznana alternativa kirurški kastraciji je vstavitev hormonskega implantata s podaljšanim delovanjem (Suprelorin). Ta preko hipofize vpliva na zmanjšano izločanje spolnih hormonov, s čimer dosežemo začasno kemično sterilizacijo. Implantat, ki se ga uporablja, deluje med 6 in 36 mesecev (pri večini dihurjev eno leto). Ko preneha delovati, je dihurju treba vstaviti novega. Kdaj preneha delovati, ugotovimo na podlagi sekundarnih spolnih znakov, spremenjenega vedenja ali z merjenjem koncentracije spolnih hormonov v krvi – in NE na podlagi tega, ali lahko vsadek pod kožo zatipamo. Tako kot pri klasični kirurški kastraciji morajo biti dihurji ob vstavitvi implantata dovolj stari, samci morajo imeti spuščeni obe modi.
Metodo se lahko uporabi pri obeh spolih.

Kot smo opisali že zgoraj, lahko pri samicah (pri samcih to ne deluje) gonitev prekinemo tudi z določenimi hormonskimi preparati (hCG, buserelin). Njihova redna uporaba ob vsaki gonitvi – se pravi, več let zapored – zaradi morebitnih stranskih učinkov, kot sta neobčutljivost na zdravilo ali preobčutljivostna reakcija, ni priporočljiva.

Nekateri rejci, predvsem v tujini, za prekinitev gonitve samice parijo z vazektomiranimi samci. Tak samec samico zaskoči in s tem povzroči njeno ovulacijo, ne more je pa oploditi. Metoda je nekoliko rizična, saj lahko sčasoma pride do obnove semenovoda in tak samec je potem ploden. Ker si rejci takšne samce med seboj tudi posojajo, lahko pride tudi do prenosa različnih bolezni.
Vazektomiran samec kot hišni ljubljenček ni preveč primeren, ima namreč vse lastnosti nekastriranega samca – ‘odlikujejo’ ga intenziven vonj, markiranje in agresivno vedenje, le ploden ni.

Zadnja možnost, ki vsaj za samice to v resnici ni, je ‘počakajmo, da mine‘. Če ste pazljivo brali, ste zasledili, da smo pri znakih trajne gonitve zapisali, da se pojavijo pri večini samic. Ne pri čisto vseh. Nekatere se, tudi brez zaskoka samca, prenehajo goniti. Tudi če se je vaši samici to že kdaj zgodilo, ne računajte na to, da se bo ponovno. Že pri naslednji gonitvi lahko pride do hudih zdravstvenih težav, in kaj lahko se zgodi, da bo ta samica ena od tistih, ki jih moramo vsako leto reševati (žal ne vedno uspešno) s transfuzijo krvi in dolgotrajnim zdravljenjem.

Pod črto – kakšna so torej priporočila?

Zaradi stranskih učinkov kirurške kastracije se v strokovnih krogih zadnjih nekaj let priporoča uporaba hormonskih implantatov. V primeru kirurške kastracije je razvoj obolenja nadledvične žleze v resnici zgolj vprašanje časa in ne toliko vprašanje ali se bo bolezen razvila ali ne. V Društvu že nekaj časa vse dihurje, ki so v naši oskrbi, kastriramo z uporabo hormonskega implantata. Enako velja za moje (avtoričine) dihurje, ki niso namenjeni vzreji in priporočila lastnikom mladičev iz moje vzreje. Če se odločite za kirurški poseg, pa priporočamo hkratno uporabo hormonskega implantata kot preventivo pri obolenju nadledvične žleze. Implantat je v tem primeru potrebno obnavljati na največ leto dni, tudi če dihur ne kaže znakov obolenja. V primeru, da se odločite le za kirurški poseg, lahko z veliko verjetnostjo pričakujete razvoj obolenja nadledvične žleze približno leto in pol do tri po kastraciji.

Avtorica: Maja Čonč
1 zvezdica2 zvezdic3 zvezdic4 zvezdic5 zvezdic (4 glasov, povprečje: 5.00 od skupno 5)
Loading...